Že štiri leta z oddajo Ambienti odpirate vrata slovenskih domov. Ste si morda ustvarili tudi kakšno sliko o slovenskem nepremičninskem trgu?
To ravno ne, ker naši gostitelji svojih domov ne prodajajo in nikoli ne sprašujem za ceno, sem se pa predvsem nagledal res lepih interierjev, načudil veliko primerom človeške spretnosti, odlične domišljije. In se stokrat prepričal, da če nimaš dobre ideje in če nisi potrpežljiv, da jo boš izpeljal, ti tudi ves denar tega sveta ne bo prinesel dobrega ambienta.
Dobro je, da včasih obiščete in pokažete dom kakšnega, ki nima na voljo visokega budžeta, seveda pa imajo ti po navadi zlate roke ...
Uf, hvala, da ste to opazili – včasih pride kak očitek, da prikazujemo stvari, ki so ljudem nedosegljive, da kažemo le prestiž, a se res trudimo, da ni tako. Zadnjič se je oglasila neka naša gostiteljica, češ kako prestiž, če živim na 25 kvadratih in sem povedala, da sem stanovanje opremila za skromne denarje. Trudimo se prikazovati zelo raznolike domove – in ob tem ves čas poudarjam, da če česa denar ne more prinesti, je to sreča med štirimi stenami. Predvsem pa je zanimivo pokukati za vrata doma, kako ga je nekdo ustvaril, kako živi, spoznavati ljudi, ki so vsi krvavi pod kožo, in kaj vse se da.
Zanimivo, da se pogovarjate tudi o zneskih prenove, gradnje, česar pri Slovencih v preteklosti nismo bili vajeni. Čutite to spremembo?
Ja, absolutno! Od začetka se je urednica z ekipo morala na vse kriplje truditi, da so ljudje sploh spustili kamere v svoj intimni prostor. Danes se nam na srečo dogaja to, da imamo materiala več, kot ga lahko predvajamo. Tako da lahko delamo nove in nove zgodbe, zaloge, kažemo super ambiente, krasne rešitve. Ljudje pa smo čedalje bolj odprti in nam tudi ni več težko govoriti o finančnem vložku – ne nazadnje, če je bil denar zaslužen pošteno in če nekdo mirno pove, da je vzel posojilo, se mi zdi vse zelo legitimno in v resnici nekaj, kar si že zelo dolgo želim – da bi se o vsem bolj odprto in sproščeno pogovarjali. Seveda, skoraj vsi živimo z nekimi posojili, plačujemo položnice, moramo služiti, in da, so dnevi, ko doma nimamo pospravljeno, in včasih smo v trenirki, z neumitimi lasmi – vse to je del življenja in čedalje bolj se to realno prikazuje.
Romihovi ste po petnajstih letih še vedno zadovoljni v svoji hiši z velikimi okni. Kdo jih največkrat čisti?
Nekajkrat na leto jih počistimo, sicer pa nas enkrat na teden obišče gospa, ki nam čisti. Namenoma ne uporabljam izraza čistilka, ker je res gospa, ki čisti in obvlada svoje delo, da dam pred njo kar kapo dol. Preprosto sva ugotovila, da če sicer živimo smotrno, varčno in prizemljeno, je pri vsem tempu in obilni zaposlitvi obeh strošek za čiščenje upravičen. Ali pa drugačna primerjava, če bi bila kadilca, bi za cigarete zapravila približno enak denar, kot ga za čiščenje.
Tokrat smo vas fotografirali s sinom Danom. Kako povezana sta?
Včasih se čutiva na daljavo. Če je slabše volje, se mi zdi, da lahko zaznam njegovo počutje. Otrok je hočeš nočeš del tebe, zrasel je iz tebe in absolutno gre za isto korenino. Zdi se mi, da se po nama pretakajo enaki sokovi, zato ga lažje razumem, in mislim, da tudi on mene. Star je 15 let in srečujem se z mislijo, ki menda ni redka: za mano so aktivna leta z raznoraznimi obveznostmi in pride trenutek, ko se mi zazdi, da sploh ne vem, kdaj je ta čas minil. Kdaj je kar naenkrat postal tako postaven in zrel 15-letnik, z večjimi mišicami od mojih, visok tako kot jaz, nosi mojo garderobo? Ob razmišljanju, kdaj je ta čas minil, dobim slabo vest: ali sem dovolj pozorno doživel to obdobje? Zanj se je odvijalo zelo pomembno odraščanje, jaz pa vem, da sem bil razpet med tisoč konci. Vem, da imava zelo lepo, čustveno povezanost, da se imava fejst rada, on to ve, jaz to vem, ampak včasih se vprašam, ali sem imel dovolj časa zanj, ali sem bil oče, kot bi ga hotel imeti sam. Zadnje čase sem ga pogosto vzel s sabo na plezanje, v hribe, in zdi se mi, da je to že odmev na te moje misli, češ da moram preživeti več časa s svojim sinom. Da imava čas samo za naju.
Več v reviji Jana, št. 49, 6. 12. 2022
