Poje o ljudeh. »Kadar imam s kom problem, pa se nočem z njim soočiti, mu svoje povem s komadom in upam, da ga ta človek posluša in razume. Ni najbolj zdravo, je pa donosno.« (smeh) Nekateri dogodki v družbi ga naravnost silijo, da o njih spregovori ironično, kot v pesmih Voda radosti, Majster in druge, ki jih najdete na Youtubu. »Na živce mi gre ves ta koncept šparanja, lažne skromnosti in držanja zase. Vse to mi je tuje,« pravi. »Vedno se bodo našli ljudje, ki jim smešne stvari niso smešne, ker so to zanje resne stvari. RTV ima zame ne samo močan nostalgičen pečat, temveč je najbolj prisotna v našem življenju, a jo jemljemo za samoumevno. Ponaša se s kakovostnimi vsebinami, ko pa jih začne primanjkovati, mi ni več do heca. Ljudje, ki vidijo, da niso usposobljeni za te šihte, gredo na javno televizijo, kjer so njihovi govori polni mašil, ne znajo sklanjati. Meni je to smešno, ampak tudi žalostno. Eni so mislili, da so mi plačali za pesem, večina pa je vedela, da sem jo naredil, ker mi je bilo res mar.« Tri minute do osmih zvečer se je spomnil, da bi video naredil v formatu dnevnika. »Najprej sem zdrvel do Merkurja in Državne založbe, da sem kupil moder šeleshamer za učinek studia v ozadju. Potem sem od devetih do enajstih pisal komad. Od enajstih do treh sem snemal pesem. Od treh do pol štirih sem posnel video, od štirih do šestih sem ga montiral, ga dal na Youtube in šel spat. Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil povsem presenečen, koliko ljudi si ga je že ogledalo!«

Kje se je skrival? Nedolgo po tem, ko je po spletu zaokrožil omenjeni video, pa nas je novinarje osvojil s suverenim vodenjem in inteligentnim humorjem na podelitvi novinarskih nagrad. Sicer je vodil že veliko lokalnih prireditev, kamera mu je domača. »Pred novinarji, še posebej ko sem med občinstvom videl tudi Branka Čakarmiša, igralca Domna Valiča in druge, pa sem kar malo zakuhal. Bil sem živčen, ampak na koncu je vse skupaj izpadlo v redu.« Nam se je zdel genialen, le kje se je skrival toliko časa? Pa pravi, da je bil vedno tu. V glasbi, že od mladih nog. Vsi njegovi so bili glasbeniki – dedka po mamini in očetovi strani – eden je šel celo s harmoniko do New Yorka, oče pa je igral na porokah. »Medtem ko je mama kelnarila. Ker naju z bratom nista imela kam dat', sva bila tudi midva svata in na koncu sva zaspala v kovčkih za inštrumente.« Nič čudnega torej, da se ukvarja z glasbo, saj ta svet pozna od nekdaj. Želel je igrati bobne, pa mu je mama rekla, da lahko, če bo zraven igral še klavir, da bo nekaj še zanjo. Potem se je raje odločil za kitaro. Prvo mu je kupila babica. Preden so mu jo podarili, so jo dva meseca skrivali v omari, a Robiju take stvari seveda niso ostale skrite. Našel jo je, odpiral vratca kovčka in igral na dve, tri strune, kolikor jih je pač dosegel.

Vedno malo v ozadju. »V Brežicah so od nekdaj fešte. Po tri, štiri družine se družijo in vedno nekdo prinese kitaro, harmoniko. V Posavju imamo ogromno kakovostnih glasbenikov, v moji glasbeni skupini je osem ljudi in igrajo več inštrumentov, celo pevke.« Sam igra več inštrumentov, kolikor je imel v osnovni šoli pozitivnih ocen, se šali, naravoslovni predmeti mu niso šli, zato je trditev kar blizu resnice. Med drugimi je igral v skupini Rebeke Dremelj, Gašperja Riflja, piše pesmi za druge glasbenike, njegovi izdelki so se pojavili že tudi na festivalih Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka. »Na sceni sem ves čas, vendar vedno malo v ozadju.« Z dekletom Majo Weiss, odlično pevko, čeprav je po poklicu magistra laboratorijske medicine, vsako soboto od marca do oktobra pojeta in igrata na porokah. »Greva na izlet, druživa se z lepimi ljudmi, dobro jeva in pijeva, pa še plačana sva za to,« se muza. Skupaj sta že od osemnajstega leta, vanjo pa se je zaljubil, že ko jo je prvič slišal peti z orkestrom brežiške glasbene šole. »Zelo talentirana pevka je, ima izreden posluh in je neverjetno točna. Super je, ker sva lahko tako skupaj v glasbi in zasebno. Na civilnem in cerkvenem obredu sta sama, na ohceti pa se jim pridružijo še preostali glasbeniki iz Robertovega benda. »Vedno se imamo dobro, ne gremo domov pred osmo uro zjutraj. Včasih mladoporočenca in svatje prej obupajo kot mi, ki potem feštamo naprej z gostinci. Na špilih se nimamo nikoli slabo.«

Več v reviji Jana, 6.12.2022