Ljudje

Velika preobrazba v centru starejših: Kraljice najboljše zabave!

Andreja Comino
3. 1. 2023, 05.12
Posodobljeno: 3. 1. 2023, 07.40
Deli članek:

Prav zares ne velja, da je v jeseni življenja dolgčas, da so dnevi obupno dolgi in da se pride v dom upokojencev le še čakat na zadnji dan. Še manj pa, da ko si v letih, ni več pomembno, kako si oblečen, naličen in kako imaš urejeno pričesko.

Šimen Zupančič
Preobrazbe v centru starejših

 Vse te tabuje smo podrli v DEOS Centru starejših Notranje Gorice, kjer vedno vrvi od dogajanja in življenja. Šest njihovih stanovalk smo polepšali in se pri tem odlično zabavali. Gospe, katerih povprečna starost je 88 let, so nas navdušile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskrivostjo, modrostjo in željo po dobri zabavi. Na koncu smo celo zaplesali!
In ker je bilo tako fino, smo sklenili, da bo to poslej naša tradicionalna (po)novoletna akcija.

Šimen Zupančič
Srčno veselje in reobrazba v centru starejših

Marija Vodopivec: Če molčiš, desetim odgovoriš

»Človek se dvakrat obrne, pa se mu zgodi življenje,« v smehu pravi 87-letna Marija, »gajstna« gospa, ki je nikoli ni bilo strah novih začetkov. Dolga leta sta z možem živela v vasi Tomišelj pri Igu, kjer je imela obrt, izdelovali so stole.

»Moj mož je bil 'tavžentkincler', sicer po izobrazbi 'šlosar', in ni je bilo stvari, ki je ne bi znal narediti. Vse mu je uspelo. Jaz pa sem bila pametna. Poleg vsega pa sva še vzgojila tri otroke. Najin življenjski moto je bil delati in delati. Delo nama je blažilo težke trenutke, ki jih je prineslo življenje. Denimo smrt hčerke, ki je pri 43 letih zbolela za rakom in umrla. To je bilo najhujše zame. A sem se nekako zmogla pobrati in iti dalje. Šla sem iz dneva v dan, iz obveznosti v obveznost, pa je potem še čas naredil svoje. Najprej sva z možem zgradila hišo v Tomišlju in v njej preživela dolga desetletja. Pri 70. pa sva se lotila gradnje nove na Golem, v kateri nama je bilo zelo lepo. Bila je natanko takšna, kot sva si jo želela: v naravi in s prekrasnim razgledom na vso Ljubljansko kotlino. Oba pa sva se zavedala, da bova enkrat stara in takrat nisva hotela biti otrokom v breme. Zato sva se, ko so gradili varovana stanovanja v Zbiljah, odločila za nakup in se preselila tja. Ko pa je mož postajal slabši in ni mogel več voziti (jaz sem ostala brez vozniškega dovoljenja pred sedmimi leti, pri 80.), pa sva maja lani prišla v center starejših v Notranje Gorice,« pripoveduje Marija. Vendar je šlo življenje svojo pot in mož je čez mesec dni umrl. »Seveda mi je bilo hudo, a ne moremo spreminjati, kar nam prinese življenje. On je šel v nebesa ali kamorkoli že, jaz sem ostala tu. Pa sem si rekla, ali se bom čisto sesula ali pa pobrala, nekaj bo treba. Prigovarjala sem si, pusti črnino, dvigni glavo, nazaj ga itak ne bo. Zdaj se dobro počutim. V centru sem spoznala krasne prijateljice, pa še to napišite – imamo direktorico ena A, takih ni na svetu. Kaj vse ona zrihta! V službo pride tako dobre volje, kako človek ne bi bil vesel?!« razlaga Marija, ki je vesela, da se dobro razume s sinom Sašem in hčerjo Lilijano, ki jo redno obiskujeta. Ima sedem vnukov in pet pravnukov. »Po vseh zidarijah sem si tudi v centru uredila dom. Zjutraj posteljem posteljo in do večera ne ležem več, da je ne bi razmetala. Zdaj čakam še kavč in se veselim svojega gnezda,« pove Marija, ki se pusti presenetiti slehernemu dnevu.

Marijina življenjska modrost:

»Bodi pošten in delaj. Zagotovo pa drži tudi to, da naj mož bolj dela, da bo pri hiši več denarja, ženska pa naj 'špara' jezik. Če molčiš, desetim odgovoriš.«

Šimen Zupančič
Marjeta Nečemer - Metka

Marjeta (Metka) Načemer: Ob delu ni časa za kreganje

»Ko gledam nazaj, je bilo življenje tako lepo kot zahtevno. Vse se mi je zgodilo, od smeha do solz, vendar se človek vsega navadi in preživi. Leta pa samo tečejo in nič ne rečejo,« pravi 86-letna Ljubljančanka Metka, ki se ji zdi, da s(m)o ženske bolj odporne v življenju kot moški.

Dolga leta sta z možem živela v Ljubljani, a je kleni Dolenjec hrepenel po domači pokrajini. Kar nekaj časa jo je prepričeval, da sta v Šentvidu pri Stični začela zidati vikend. »Vse konce tedna sva preživela delovno. Občudovala sem njegovo pridnost in predanost. Veliko stvari je naredil sam. V petek po službi sva šla dol delat, v ponedeljek pa sva se vračala v službo. In tako dolga leta. Fino sva garala. Sčasoma mi je v novem kraju postalo všeč. Bila sva v naravi, obkrožena z gozdom, na dvorišče so prihajale srne ... Na vrtu pa je rasla domača zelenjava,« je zadovoljna Metka, ki je bila poročena dolga desetletja. Zaupa nam recept za dolg zakon: »Potrpljenje. In delo. Imela sva ga toliko, da ni bilo časa za kreganje. Saj sem včasih pomislila tudi na ločitev, vendar sem pretehtala tudi posledice, pa sem ostala. In tako so minevala leta. Kot bi mignil, sva se postarala. Mož je imel težave z nogo, šel je na pregled, morali bi mu jo odrezati, vendar se je zakompliciralo in je pred dobrimi petimi leti umrl. Me je pa kar precej prizadela izguba. Vendar z leti bolečina zbledi, ostanejo spomini in s tem je treba živeti. Pa z živimi ljudmi. Vedno so me pokonci držali otroci. Sin bo star 63 let, hči jih ima 58. Tako sta zlata, da ju ne morem prehvaliti. Ko sem padla in nisem mogla več sama skrbeti za hišo, se mi je zdela modra odločitev dom. Otroka sta me vabila k sebi, vendar jima nisem hotela biti v breme. Tu sem zdaj dobra tri leta in mi je zelo všeč. Redno me obiskujeta,« pove Metka, ki se z domačimi sliši po dva- do trikrat na dan. Ima tri vnuke in dva pravnuka. Včasih je tako zaposlena, da niti nima časa za telefoniranje, saj obiskuje aktivnosti, izdeluje rože, hodi na telovadbo, kaj speče in celo skuha za pravnukinje, ko jo obiščejo. Vedno ji je bilo pomembno, da ima lepe odnose z bližnjimi. Bila je ganjena do solz, ko je prodala hišo in sin in hči nista marala vzeti niti evra, češ da imata vsega preveč. Nekaj si je prihranila zase, da bo imela za dom do konca življenja, preostanek pa je razdelila vnukom.

Metkina življenjska modrost:

»Uživajte v slehernem trenutku in ustvarjajte lepe spomine. Bolj kot materialne dobrine so pomembni lepi odnosi z ljudmi, zato jih skrbno negujte.«

Šimen Zupančič
Preobrazbe v centru starejših

Marjana Rakuša: Ko je najhuje, se obrne na bolje

»Rojena sem bila v Ljubljani, par let pred začetkom druge svetovne vojne. Ljubljana je bila takrat čarobno mesto. Ko se je začela vojna, me je mama poslala k babici na vas v Dravlje,« se spominja 86-letna Marjana. Kar nekaj časa ni videla mame ...

Na vasi je preživela idilično, čeprav skromno otroštvo. »Obdana sem bila z naravo, kmetom sem pomagala saditi in kopati krompir, pa sem dobila za jesti, saj je bilo doma 'bolj švoh'. A naša mladost je bila kljub revščini zelo lepa,« se spominja Marjana. Pravi, da imajo danes ljudje več vsega, a so zelo prikrajšani za stik z naravo. Želi ga vsakomur, saj v naravi vedno najdeš mir in spokojnost. Takoj po koncu šole je šla v službo. V Tobačni je bila vodja kakovosti. Tam je spoznala moža. »Takrat je Gustl ravno prišel od vojakov. Ker me je bilo zvečer strah samo hoditi skozi Tivoli domov, me je hodil čakat. Nato tudi čez dan. Pa me ni bilo več strah. Poročila sva se, ko sem imela 19 let. Bila sva presrečna, ko sva v tovarni dobila stanovanje. Hitro se je nabralo 62 let v zakonu,« pove Marjana, hvaležna, da ima nežnega in pridnega človeka. Sin ima 62 let in svojo družino. Marjana se odlično razume s svojo zlato snaho. Z možem sta si na obrobju Polhovega Gradca zgradila vikend in tam preživela čudovitih dvajset let. »Malo sva se 'zapufala', veliko šparala, pa je šlo. Naredila sva si še majhen bazen, vsi so mi govorili, da živim kot v pravljici. Ta se je končala, ko je mož žagal vejo na orehu in si poškodoval hrbtenico. Mesec in pol je bil v bolnišnici, nato na rehabilitaciji v Soči, a sama ne bi zmogla skrbeti zanj. Ko so zgradili tale center v Notranjih Goricah, sva bila prva stanovalca. Tu se imava krasno, pri vsem nama pomagajo,« razlaga Marjana, ki ne zdrži dolgo pri miru. Prekipeva od ustvarjalnosti, zato z užitkom obiskuje umetniške delavnice. »Vsake toliko imam kakšno lepotno napako, kot pravim zdravstvenim težavam. Ko me je pred štirimi leti zadela rahla kap, sem bila globoko ganjena, ko me je v bolnišnici obiskala direktorica, saj takšne skrbi nisem pričakovala,« razlaga Marjana in dodaja, da je zadovoljna s svojim življenjem. Ko gleda nazaj, ne bi spreminjala prav ničesar. »Se mi pa zdajšnji časi zdijo prehitri. Vse lepo in dobro se mi je že zgodilo, zato si zase in za vse druge želim le miru. Pa da bi bila kolikor toliko zdrava, da bi se lahko še naprej sama premikala in komandirala,« je sklenila.

Marjanina življenjska modrost:

»Mama mi je vedno govorila, bodi poštena, tudi ko pridejo hude stvari, saj posledice ostanejo. Zavedaj se, da ko je najhuje, se tudi obrne na bolje.«

Šimen Zupančič
Šimen Zupančič

Frida Ban: Mladost je norost

»Nikoli si ne bi mislila, da bom iz domačih Gerlincev, tako rekoč na tromeji, prišla v Ljubljano. In natanko to se je zgodilo. Odraščala sem med vojno, ko ni bilo ničesar, dostikrat smo bili lačni, zato mi ni bilo težko iti nikamor, da sem dobila delo in preživela,« pove 92-letna Frida.

Kljub častitljivi starosti je njen um oster kot britev, leta pa niso izbrisala spominov. Obiskovala je madžarsko šolo, ki ji ni bila všeč, saj z otroki niso lepo ravnali. Pri hiši je bilo sedem otrok, živela je s starši in babico. Med vojno so očeta zaprli, brat je šel delat v Avstrijo, mama jo je pri 13 letih sredi vojne vihre poslala v avstrijski Gradec. Leta 1949 je za sestro lačna prišla v Ljubljano in pomagala v Rdečem domu, kjer je Zlata Tavčar skrbela za revne mame z nezakonskimi otroki. »Kolikokrat sem tam dobila jesti! Pomoč sem odslužila s tem, da sem pomagala skrbeti za otroke. Poslali so me na tečaj za otroško negovalko in sem postala medicinska sestra. Morala sem na prakso na vse oddelke v porodnišnici, tudi v mrtvašnico, kamor smo nosili mrtve otroke,« se spominja Frida. Ker je bilo naporno, si je želela česa umirjenega. Našla je službo v banki. Seveda se je tudi zaljubila, a zgodba ni imela srečnega konca, saj ji je otrok umrl, njo pa je to čisto uničilo. »Samo ležala sem in ležala,« se spominja. Z možem sta se razšla, čez čas je našla novo ljubezen, rodila še enega sina, ki je njena velika sreča. »S sinom se odlično razumeva. Ko je prvič diplomiral, sem bila najbolj ponosen človek na svetu. Najpomembnejše mi je, da je on srečen. Potem sem tudi jaz,« pravi Frida, ki ji je strašno všeč, da je zdrava. S svojim življenjem je zadovoljna. »Danes je življenje lažje. Vsak lahko študira, včasih ni bilo tako. Študirali so samo privilegirani, drugi so morali delati in se boriti za vsak grižljaj. Vendar sem se nekako znašla. Če bi lahko še enkrat izbirala, bi bila edino modrejša pri partnerjih. Zdaj čisto drugače gledam na moške in ljubezen. Bi si iskala bolj sebi primernega. Pa morda tudi bolj poslušala svojo mamo, preprosto, a srčno kmečko žensko, ki mi je, ko sem pripeljala moža, rekla: Frida, ta ni zate. A sem šla z glavo skozi zid. Mladost je norost,« prizna Frida, ki je do pred dvema letoma še živela sama doma. Ko sta ji umrli prijateljici, se je odločila za dom, pa še družbo je dobila. »Nikoli ne tarnam. Imam samo eno željo. Ko bo prišel moj čas, si želim samo, da bi mirno zaspala. Bomo videli, kako bo.«

Fridina življenjska modrost:

»V življenju se je treba znajti. Seveda delati, a si urediti stvari tako, da počneš, kar ti je lepo. Ob tem pa ostati pošten in spoštovati sočloveka.«

Šimen Zupančič
Preobrazbe v centru starejših

Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023

Foto: Šimen Zupančič

Ličenje: Manca Maselj

Stilistka: Brigita Potočki MJZ Fashion

Frizerki: Nataša in Špela Učakar za LITERAM INSTITUTE Salon Piskar, Miševa 1, Domžale

Lasna kozmetika: LITERAM Care line

Oblačila: Cherry Monday Boutique, Domžale

Nakit: Lunca, Ljubljana

Drugi dodatki: MJZ Fashion

revija Jana
Jana, št. 1, 3. 01. 2023