Na začetku septembra je povzročil pravi šok: objavil je, da bodo lahko vsi duhovniki dajali odvezo ženskam, ki bi  se pokesale zaradi umetno povzročenega splava. Doslej so jih namreč izobčili, če so to seveda povedale. Pa večinoma niso, ampak so se v svojih prošnjah za milost obračale naravnost k Bogu. Če on ne bo razumel njihove stiske ...

         Papež, ki izhaja iz revnega okolja, kjer je spolnost  za večino prebivalcev sploh edina  zabava (kakorkoli se že to grdo sliši), razume, v kakšni brezizhodnosti se znajdejo ženske, ki kontracepcije ne znajo ali (zaradi vere in ljubosumnih mož) ne smejo uporabljati ali pa je zanje nedostopna. In prav dobro ve, da nesrečnice ne trpijo  samo pred tem dejanjem, ampak tudi potem, ko je že opravljeno. Kesanje je včasih neznosno. Lepo je, če ti pri tem kdo pomaga, te tolaži in spodbuja. Če ti pa reče, da te razume in da ti v imenu Boga celo odpušča, je življenje v prihodnje vsekakor veliko lepše in vrednejše.

       Nenavadni papež, ki mu v Vatikanu menda  strežejo po življenju, je pokazal veliko razumevanja tudi za homoseksualce, razmišlja pa tudi, da bi duhovniki smeli biti poročeni. Tisti duhovniki, ki so v katoliško vero prestopili iz anglikanske ali pravoslavne, pravzaprav so, imajo torej legalne  družine. Mnogi katoliški duhovniki pa imajo ilegalne družine, vendar tega prav zelo ne skrivajo, saj dajo svojim otrokom priimek, pa tudi z njihovo materjo se neredki civilno poročijo. Cerkev teh stvari raje ne kontrolira, ker je duhovnikov pač premalo, skrivne družine in nezakonski otroci gor ali dol. Bo pač treba popustiti, razmišlja papež, njegovi podaniki pa se delijo na za in proti. Zanimivo, za duhovniške poroke je precej več žensk kot moških. Smo bolj praktične ali pa si s tem širimo možnost na partnerskem tržišču? No, brez šale, svet zaradi gospodarske, begunske in moralne krize tako ali tako uhaja s tečajev, na nove okoliščine se bo treba privaditi in spremeniti večino kriterijev o tem, kaj je prav in kaj ni. Saj to pravzaprav ni nič novega, kajne? Le da je včasih trajalo desetletja, preden se je kaj zgodilo, običajno so prinašale opazne spremembe le vojne in revolucije, zdaj pa prihaja do prevratov  skoraj čez noč. In to brez pušk in bajonetov, le kakšen izum ali cunami je potreben,  da se ne zmoremo več postaviti na svoje noge. Svet – tudi naš – se recimo danes dramatično deli na tiste, ki obvladajo elektronske medije, in one, ki so nepismeni. Pa lahko eni in drugi živijo v skupnem stanovanju …

      No, o duhovnicah pa ni papež povedal še nič odločnega.  S precej obotavljanja sicer priznava, da bo treba  znova definirati položaj žensk v cerkvi, hkrati pa govori o tem, da je za ženske vendarle najpomembnejše materinstvo.  Skratka, naj ostane, kot je. Morda jim bo celo odpustil kakšen splav. Ampak poslikave v rimskih katakombah, ki so jih nedavno znova odprli, jasno kažejo, da so na začetku ženske bile duhovnice – v mašnih oblačilih so blagoslavljale vernike.  Kje se je potem zataknilo? Zakaj evangeličani in anglikanci spoštljivo sprejemajo  ženske v duhovniški stan, katoliki pa ne?  Si res ne upamo niti v letu usmiljenja in odpuščanja razmišljati o tem?

       Mimogrede, v Ameriki že obstaja skupina katoliških duhovnic, ki jih je Cerkev sicer izobčila, a še kar mirno delujejo naprej. Le kaj so potem njihovi verniki – tudi izobčenci?