Živimo v fluidnih časih, ampak obkroženi s togimi strukturami uprav, ki se obnašajo kot v časih hlač na zvonec, telegrafa in ljudi, ki se leta ne preselijo. V enih državah bolj, v drugih manj, povsod pa uradni in pošteni sistemi zaostajajo za organiziranim kriminalom in korporativno utajo.
Ne vem, koliko davka zna iz dobička tujih firm v Sloveniji izvleči slovenska davkarija ali raje ožema fizične osebe. Morda veste, iz čigavega žepa se krmi država?
V Britaniji je spet škandal ob ugotovitvi raziskovalnih novinarjev, ne dacarjev, da je šest največjih svetovnih korporacij od dobička, ustvarjenega v Britaniji, plačalo smešno malo davka. Vodilne multinacionalke Apple, Facebook, Amazon, Google, Ebay in Starbuck, so v Britaniji v enem letu zaslužile skupaj 2,6 milijarde funtov, plačale pa 41,3 milijona davka, kar je 0,03 odstotka. Povprečen britanski davkoplačevalec odrine četrtino bruto plače. Korporacije kupujejo kreativne računovodje in popadljive odvetnike. Davkarija raje ne vohlja, ker bi podjetja nanje naščuvala računovodske rotvajlerje. Pa imajo mir.
Davkom, iz katerih se financirajo britanske bolnišnice, šole, ceste, kultura, pomoč revnim državam in tako naprej, sama hvale vredna področja, človek ne ugovarja, ampak verjetno se bo iz te malhe financiralo še bombardiranje Sirije, če bo parlament ustregel premierjevi zahtevi. V malomeščanskem trobilu Daily Mail berem, da 60 odstotkov Britancev zahteva bombardiranje. Ne le da je nebo nad to ubogo državo že zasičeno z bombniki drugih držav, ampak vsako bombardiranje tudi sproža nove valove beguncev. Bo Slovenija plačevala še zanje?
Ni podatka, kako je takratni premier Tony Blair, naj ga zgodovina raztrga, financiral britansko invazijo v Afganistanu in Iraku, dveh državah, ki sta do Blaira in Busha dali planetu mir. Vsaka bomba z britanskih letal je stala toliko kot dve osnovni šoli. Je to kdo povedal? Ne. In tudi ne zdaj, ko premier rožlja in finančni minister stiska davek iz državljanov, multinacionalkam pa gleda skozi prste.
To je primer nesorazmerja med pravicami korporacij in pravicami davkoplačevalcev, ni pa edini. Da preidem na Slovenijo. Lahko bi se bolj potegnila za svoje ljudi, vpete v precep mednarodnih davčnih odnosov. Ta meddržavni davčni sistem je prirejen za bilijonarje, ne za slovenskega mladca, ki je prišel v London služit kruh. Tak si ne more privoščiti dveh ekip računovodij, eno za slovensko davkarijo in drugo za britansko. Naj prekine z domovino?
Na Davčni ulici 1, sedežu ljubljanske davkarije, sem stala za histeričnim dekletom. Uradnici je razlagala, da že leta živi v Nemčiji, kjer se pogosto seli iz ene najemniške sobe v drugo. Edini stalni naslov ima v Sloveniji, kjer pa že leta ne živi: »Ne morem vsakokrat, ko se v Nemčiji preselim, menjati slovenskega potnega lista.« A ga bo morala. Države so poleg državljanstva uvedle status davčnega zavezanca, kar je še veliko zvitejši način kontrole prebivalstva, kot so bili v komunizmu rdeči potni listi. Zdaj mora človek šteti in evidentirati dneve, ki jih prebije v kakšni državi. Britanija je pri tem superzvita. Da dovoli status davčnega zavezanca drugje, se morajo zakonci ločiti.
Take davčne konvencije nasprotujejo duhu Evropske unije o neoviranem pretoku ljudi, zato sem obiskala evroposlanko Tanjo Fajon. Potrebuje več podatkov. Torej če poznate mladega s podobno travmatično dilemo, kot jo je imela dekle pred okencem na Davčni 1, obvestite o tem evroposlanko.
Londonsko pismo, Zarja št. 23, 24.11.2015
