Mnenja

Renata Ažman, 1964–2016

Sonja Grizila
15. 1. 2016, 22.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Dragi kolegici in ljubi prijateljici v spomin

Zadnje tedne ste lahko v Zarji prebrali kar nekaj nekrologov  ljudem, ki so bili tako ali drugače pomembni za širšo skupnost, zdaj žal berete spominski zapis o Renati Ažman,  ki je pomembna predvsem za nas na nekdanji Jani, ki zdaj nadaljujemo svojo poklicno pot pri Zarji. V našo redakcijo je prisijala naravnost s fakultete, z nasmehom do ušes, z neustavljivo voljo do dela in raziskovanja, polna zamisli, in te je s posebno strastjo tudi uresničevala. Duhovita in samoironična, da je kaj. Naokoli se je vozila s podrapanim spačkom, ki so ji ga njeni prijatelji nenehno popravljali, družila se je z vsemi, ki so ustrezali njeni odkritosti in temperamentu, ne glede na starost in spol. Zadeve, ki jih je organizirala, so se posrečile. Ampak za nas so bili seveda najpomembnejši njeni teksti,  ti so nas pogosto spravili v ganjenost, smeh ali globoko razmišljanje. Ljudem je uspela zlesti pod kožo, pred njo so se razpirali kot školjke,  včasih tako zelo, da je nas, starejše sodelavce, zaskrbljeno spraševala, ali bi jim prevelika odkritost lahko škodila. Znala je ujeti njihove misli in čustva, znala je vse to zapisati.

Bila je prijateljica, ki ponudi pomoč, še preden prosiš zanjo, in ki nikomur ne zasadi noža v hrbet, čeprav bi si kdo to zaslužil. V obdobju, ko se je oblikovala v mlado intelektualko in prodorno novinarko ter se spogledovala z mestom asistentke na fakulteti, si je pridobila številne znane in manj znane prijatelje, in ti so ji stali ob strani do prezgodnje smrti. Potrebovala jih je.

Leta 1992 se je začelo z Renato dogajati nekaj nenavadnega. Ni bila več zmeraj nasmejana, čeprav je bila še vedno prijazna. Ni hotela odgovarjati na običajna vprašanja, prej pa je nosila svoje srce kar preveč na dlani. Včasih je bila zaskrbljena, drugič pobita, pa spet neverjetno razposajena, ni bilo več zelo pomembno, ali napiše članek pravočasno in kakšen je. Po telefonu – slišali smo, saj smo vsi sedeli kot šolarčki v razredu tesno skupaj – se je dogovarjala o projektih, ki smo presegali njene zmožnosti, kar film da bo šla snemat v Ameriko. Začele so se nam prižigati luči, a zelo pozno. Nekaj ni prav. Pomagati je treba. A nas ni več spustila k sebi, vsaj tistih, ki smo bili zmeraj polni dobrohotnih nasvetov, ne. Kot da je v njej tičal hudič in ji šepetal, »izogni se jim, ker bodo pokvarili tvoje načrte«.  Takrat se je zatekla k nekaterim samozvanim terapevtom, eni so ji pomagali, drugi so jo do konca sesuli. Kajti njene težave žal niso bile nedolžne in prehodne, ampak so bruhnile iz temnih globin podzavesti kot vulkan. Bipolarna motnja, manično-depresivna psihoza ali kako se ji že reče. Bi bilo kaj drugače, če bi bili nekoliko bolj nasilni in bi jo spravili k zdravniku že prej, še preden se je začela zaletavati z avtomobili in se je včasih kot preplašena miška zatekla kamorkoli, h komurkoli? Vse to vam pripovedujem zato, da bi znali ukrepati, če se v vašem okolju začne dogajati s človekom kaj takega, kot se je z našo drago kolegico. Renata je namreč lep kos življenja posvetila ljudem z enakimi ali podobnimi težavami, kot jih je imela sama; neredki so sedeli ob njeni kuhinjski mizi in s prvinskim zanimanjem poslušali opise strahu od nekoga, ki je o strahu vedel vse.

Na začetku je bilo hudo, saj kar nekaj let ni našla pravega stika s tisto vejo medicine, ki se ukvarja z duševnostjo. Blodila je po temnih jazbinah svojega strahu in včasih tudi po pol leta ni šla iz stanovanja. Že zdavnaj je ne bi bilo več, če ne bi bilo prijateljev in sorodnikov, ki so skrbeli zanjo. Potem se je za nekaj časa izkopala,  zdelo se je, da lebdi na oblaku, a vsakič je potem zgrmela še globlje. Prelomen trenutek, ki ga opisuje v svojih knjigah, je bil, ko ji je zdravnica predpisala zdravila proti depresiji, nova na tržišču, in so »prijela«. Renata je prilezla iz črne luknje na plan, lahko se je toliko zbrala, da je začela delati na sebi, kot se temu reče. Njena opora je bilo poleg potrpežljivih in toplih ljudi, ki jih je imela okrog sebe, pisanje. Terapevtsko pisanje, kot se temu strokovno reče. Z njim je obračunala s strahovi iz otroštva, ubesedila je tisto, česar psihiatrični bolniki običajno ne znajo – rečejo, da jih duši, da jih je strah, ne znajo pa razložiti, kaj se jim v resnici dogaja. Renatine knjige (Japajade, Depra, Itaq) niso le neprecenljiva pomoč ljudem, ki imajo začasne ali nenehne psihične težave, ampak so dober priročnik tudi za psihiatre in psihologe, saj jim je mojstrica besed do potankosti opisala izkušnje brezupa in strahu, ki je sami večinoma nimajo. O svojih izkušnjah je predavala doma in v tujini, kar veliko ljudi je lahko hvaležnih, da jim je s te neprijetne bolezni, ki pa je obvladljiva, odstrla tančice nevednosti. Prav zaradi razdajanja pomoči potrebnim (ko sama ni bila v dobri koži) smo jo tudi uvrstili med kandidatke za Slovenko leta, otepala se je, ampak potem je razumela globlji smisel te kandidature in je pristala. Šele po razglasitvi je povedala, kako neznansko strah jo je bilo, da bi zmagala, saj soja reflektorjev in množičnih intervjujev ne bi prenesla. Pa bi se skoraj zgodilo, bila je tik pod vrhom …

Draga kolegica, ljuba prijateljica, velike besede o praznini za teboj so odveč. Vsak bo pač podoživljal trenutke s teboj, kot ve in zna. Če je na oni strani res tako, kot si pričakovala, se zdaj sprehajaš po sončnih zelenih poteh, obkrožena z ljudmi odprtega srca. Ki jim prav gotovo ni dolgčas.