Pri tem koristnem opravilu je prednjačila nacionalka, na kateri moram na prvem mestu omeniti nedavni nedeljski večerni intervju. Kopja je prekrižal precej nenavaden par, tako rekoč kolega. Spraševalka je bila standardno odlična kraljica nedeljskih večernih velikih intervjujev Ksenija Horvat, intervjuvanec pa nam vsem ljubi Lado Ambrožič, TV-persona in figura, ki ne potrebuje nikakršne razlage ali pojasnila. Bil je en tak mali sladokusniški žur, ki je pustil za seboj velik užitek, kakršni so redki. Kolega sta se pomenkovala – o čem drugem neki kot o nacionalki in njeni (ne)suverenosti. Ker sta oba doktoranda stare šole, ki tudi na nacionalki izginja, sta se izogibala direktnim in senzacionalističnim označbam ter nista preveč naravnost planila po predmetu pritoževanja, programskem svetu, ki je pred nedavno izvolitvijo osmih novih programskih svetnikov in zdaj še novega predsednika kazal vse bolj klavrno podobo. Vtikanje oziroma vsaj neženirani politični poskusi vtikanja v nazorsko in politično podobo nacionalne televizije s pomočjo mnogih svetnikov, so polagoma postajali mučni in nedostojni, in lahko si mislimo, kako je pri tem novinarskemu aktivu. To je bila satanska naloga, a sta jo Ksenija in Lado izpeljala vrhunsko. Tako, da jima tudi politika nič ne more, čeprav je dobro razumela nauk pogovora.
Potem je predzadnjo soboto popoldne v svoji oddaji z dodatno pomočjo čistila madeže, po domače pucala fleke, voditeljica Nina Osenar, ki ji, mimogrede, vse težje verjamemo, da nima v sebi niti kapljice španske krvi. Bila je malo nenavadna predstava, kajti fleki so bili resnični ali smo si jih kot takšne vsaj morali predstavljati in resnična so bila tudi uporabljena domača čistila. Tista, ki jih skoraj vsi hranimo doma in v glavnem uporabljamo za druge naloge ter niti ne pomislimo, da bi jih, zelo ekološko in tudi varčno, uporabili za čiščenje madežev. Bila je hvalevredno poučna in koristna oddaja, čeprav nekako ni sodila v Ninin običajni glamur. Nina namreč kljub zelo prozaičnemu dogajanju pred seboj ni niti za hipec pomislila, da bi se zaradi nenavadne vsebine oddaje odpovedala vsaj pičici svojega običajnega blišča in razkošja. Je pač glamurozno čistila madeže in se vmes preoblačila v tisoč in eno zelo ekstravagantno oblačilo; a na njih kljub zavzetemu trudu nisem ves čas opazila niti enega samega madeža, kar je bila po mojem mnenju precejšnja pomanjkljivost v dramaturgiji.
In še tretja, najpomembnejša in posebej udarna pucarija: predzadnja Tarča z zdravniško vsebino in zasedbo. Razvpitim žilnim operacijam dr. Zimmermanna je bilo treba, jasno, parirati tudi v Tarči, in to je voditeljici, ledeni princesi Jasmini, precej dobro uspelo. Po dolgoletnem odporu in odmikanju ji je končno s pomočjo Zimmermanna uspelo vsaj malo navrtati jez, ki že ves čas skrbno zadržuje priznanje napak in zmot zdravništva ter jih dosledno pometa pod preprogo molka in zanikanj.
Nekajkrat smo med oddajo od navzočih končno slišali kar nekaj sicer žal bolj načelnih, a vseeno dobrodošlih premišljanj o kulturi obračunavanja med našimi zdravniki, o psihozi strahu, ki vlada med njimi, o nenehnem obračunavanju, pri čemer se nekaterim splošno znanim zdravnikom nikoli ne zgodi nič, drugi pa se tresejo, kaj bo z njimi. Močno in pogosto je padalo po zdravniški zbornici, a predsednik Možina, ki je bil tudi med gosti, je ostal, prav občudovala sem ga, ledeno hladen kot špricar. Tudi ko so ga naravnost povprašali, ali misli kandidirati za naslednji mandat, ki je skoraj pred vrati, je s pogledom, ostro uprtim v kamero, suho dejal: »Mogoče ja, mogoče ne.« Klobuk z glave, mož ima živce.
Izvedeli smo, da se neprijetnih zdravnikov kolegi najrajši lotevajo z mobingom. To naj bi bil nasploh uveljavljen način, da bodo neprijetni fantje (in dekleta) v belih haljah prihodnjič tiho. Obračunavanje naj bi bilo posledica današnje slovenske kulture, kjer sta propadli morala in etika, kjer se napak ne prijavlja, čeprav je prijavljanje sicer povsod po razvitem svetu samo po sebi umevno. Problemi, smo slišali, se začno že na medicinski fakulteti, ki usodno oblikuje naše bodoče zdravnike. Veliko se je govorilo o usodi izvidov, ki pogosto kar izginejo in jih ne najdejo več. Govorilo se je o štiristo problematičnih primerih, za katere ni mogoče najti izvidov, brez tega pa ni mogoče ničesar razčiščevati.
Težke besede. Takšnih besed iz ust stroke doslej na naši televiziji še nisem slišala. Čeprav večina zdravnikov dela strokovno, moralno in etično še naprej, so dodali razpravljavci, sta nam ideal morale in etike sčasoma odpovedala. Tako da odgovornosti za varnost bolnika pri nas ni.
Osupljiva javna priznanja. Kar težko verjameš, kar slišiš. A po tem, ko je bilo oddaje konec, je bilo vse tiho. Nobenega viharja, nobenih citiranj, nobenega javnega odziva na Tarčo. Tako bi bilo z nekaj cinizma mogoče skleniti, da je tudi slovenska javnost vredna svojega zdravništva.
Zarja št. 24, 13. 6. 2016
