Dopust. Midva sva dva. Sinova sta že dolgo od doma. Pakiranje za vsakoletno kampiranje naju oba spravi v predinfarktno stanje. »Kaj, hudiča, nameravaš še vleči s sabo? A bo sploh kaj ostalo doma, a ti misliš, da imam tovornjak …?« Vrstijo se podobno inventivne, vsem dobro znane izjave in kletvice. Priznam, krame je veliko. Tudi zato, ker v dneh pred odhodom poskušam predvideti čisto vsako dopustniško potrebo. In nakupujem, kot da bi odhajala v Saharo. Takrat si vsako leto želim, da bi mi kdo vgradil čip za racionalnost in me odrešil potrošniške histerije, ki jo trgovci tako dobro spodbujajo.
Totalna razprodaja kar naprej! O sebi bi želela verjeti marsikaj, tudi to, da sem pametna, razsodna in preračunljiva potrošnica, ki je trgovci zlepa ne dobijo na limanice. No ja, saj poznate tisti refleks: joj, poglej, kako se to splača! V hipu se prelevim v potrošnico, kakršne imajo trgovci najrajši. Tako kot večina šele z zamikom ugotavljam, kako dobri so motivatorji nepotrebnega nakupovanja. In kako naivni smo v resnici mi. Sodim pač po sebi, da ne bo zamere.
Saj ste že naleteli na izložbe, ki so prelepljene z obljubami o »totalnih razprodajah«, 70-odstotnih popustih, notri pa razen prodajalk ni nikogar? Razumljivo, cene so povsem običajne, tisti napis na izložbi pa kar tako, če je morda kje še kdo, ki mu nasede. Prodajalkam je v resnici precej neprijetno ob zoprnih vprašanjih užaljenih kupcev. Mimo ene od prodajaln Tekstila d. d. se vozim vsak dan in že nekaj let imajo totalno razprodajo ali pa 70-odstotni popust?!
Vsi s karticami, pikami, kuponi. Nekaj podobnega se nam dogaja v trgovskih verigah, ki nam v upanju, da tako ali tako ne bomo dojeli, polnijo denarnice s svojimi karticami »ugodnosti«. Kdor se je kdaj prebijal skozi mikroskopsko natisnjena navodila o tem, za kaj vse njihovih popustov, bonusov in bonov ne morete uveljavljati, je hitro ugotovil, da nakupovanje ni za običajne ljudi. »Ne, ne, na tale prašek pa ne morete uveljavljati popusta, ker je XXL, vidite, tukaj piše … na to kavo tudi ne, je že v akciji naše trgovske verige, vidite, tam na polici je označeno; no, tale popust pa je veljal samo včeraj, danes nič več!« In spet tisti občutek bebavega potrošnika, ki ne razume niti najosnovnejših navodil o velikodušnosti trgovca. Slovenci smo očitno res podpovprečno bralno in besedno pismeni. Pojma nimamo.
Dobro so nas pogruntali. Vsak drugi kupec vleče iz žepa kakšen listek, odrezek, bon … A počasi le prihajamo k sebi. Tudi zato, ker se začenjamo zavedati, da imamo, kadar gre za naš denar, pravico spraševati, vedeti in zahtevati. Saj vemo, trgovec bo naredil vse, da bo prodal, kupci pa redkokdaj kupujemo le tisto, po kar smo prišli. Spet sodim po sebi. Občudujem ljudi, ki hladnokrvno kupujejo z listkom v roki. Meni niti to ne pomaga. A se trudim, »delam na sebi«, kot se temu reče, in počasi dojemam. Zelo počasi.
Neverjetno ugodno – za trgovčev žep! Vsaj tu in tam kakšna primerjava ni odveč. Najbolj se lahko zanesete na lastno pamet, manj na vse, za katere mislite, da bi tudi morali kaj narediti, saj jim davkoplačevalci dajemo za plače. Nekoliko pred dopustom je naš največji naftni trgovec, katerega kartico seveda tudi imam, izdal nov katalog ugodnosti. Neverjetnih in velikih. Z zlatimi točkami bi si lahko silno ugodno kupili pomivalni stroj, sesalnik, nosilec za kolo, tudi kremo proti celulitu. Nosilec za kolo me je zanimal. Namesto 270 evrov naj bi zanj plačala manj kot 200. Razlika je očitna! Pa sem ta nosilec malo poguglala in glej zlodja, v neki spletni trgovini bi povsem enakega dobila za manj kot 160 evrov! In to brez zlatih točk! Samo sebe sem presenetila.
Se pa vedno, ko ugotovim, da so me spet žejno prepeljali čez vodo, vprašam, ali ne bi vendarle inšpekcije, pa Zveza potrošnikov in še kakšna služba za zaščito državljanov in potrošnikov lahko naredile kaj več. Se motim? Saj vem, da je moja naivnost moj problem, toda saj imamo vendar predpise in zakone!
Trgovec je kralj. Pa sem jih vprašala, ali moram res vse sama preveriti, ali bi morda lahko kaj namesto mene preverili tudi na tržnem inšpektoratu. Prav prijazno mi je odgovorila glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič. Najprej o navideznem znižanju. Takole gre: zavajanje z lažnimi popusti domnevno strašno dragih izdelkov spada v nepošteno prakso, kar je z Zakonom o varstvu potrošnikov prepovedano. Je pa od primera do primera odvisno, kolikšno je obdobje, ki mora preteči od dviga cene do poznejšega znižanja. Kar zadeva Tekstil d. d., je Grličeva povedala, da zaradi zavajajoče in prepovedane poslovne prakse zoper njega že teče prekrškovni postopek, ki pa še ni končan. Očitno mora vse skupaj dolgo trajati, da uradni organi reagirajo, še dlje, da ukrepajo. Mesec, leto, nekaj let?
Kar zadeva različne in selektivne popuste v posameznih trgovskih verigah, je odgovor pričakovan. Trgovci imajo pravico postavljati cene, določati popuste in izbrati izdelke, ki nam jih tako ponudijo. Odločitev, kje in ali sploh bo kdo kaj kupil, je izključno v domeni potrošnika. Naloga trgovca je, da vse lepo označi in zapiše. Če potrošniki ne dojemamo, se ne znajdemo …, pač ni njihova, ampak naša težava. Sledenje vsej kombinatoriki popustov zahteva veliko kapaciteto pomnjenja.
In še tista o nosilcu koles, ki ob vseh popustih niti približno ni bil poceni. Glavna inšpektorica Andrejka Grlič je jasna: določanje cene je trgovčeva pravica. Pika in konec.
Nihče ne bo razmišljal namesto vas … K temu ni kaj dodati. V resnici je tako, da smo globoko zabredli v svet potrošništva, kjer velja prodati čim več in čim dražje. Če bi ljudje kupovali le to, kar potrebujemo, bi trgovci propadli, za njimi pa počasi tudi mi. Dvig potrošnje je eno osnovnih gibal gospodarske rasti, z njo družbenega proizvoda in z njim tudi družbenega standarda. Da to obenem vodi v vse večjo razklanost med tiste, ki imajo, in one, ki nimajo, vemo in vidimo.
To pa seveda ne pomeni, da je treba po trgovinah hoditi brez glave in brez pameti. Dobro je vedeti, da nihče ne bo razmišljal namesto vas.
Vse to se mi mota po glavi tu na dopustu pri sosedih, kjer imajo prav tako veliko trgovin, akcij, neverjetnih popustov in priložnosti. Vse mi je tako zelo domače. Ni čudno, saj vse krepijo dobiček njihovega največjega trgovca, ki je že nekaj časa tudi naš. Vse odkar je naš najboljši sosed bolj sosedov kot naš.
Zarja št. 31, 2. 8. 2016
