Izidor Pečovnik - Dori, župnik, Berlin:
Zadeve so se spremenile
»Po vseh teh dogodkih so se razmere v Berlinu malo spremenile. Ljudje so pozornejši drug do drugega, ker so uvideli, da moramo močneje živeti skupaj, se bolje poznati, da bomo lažje odkrili tiste, ki imajo slabe namene. Opazil sem, da me pozdravljajo tisti, ki so prej brezbrižno drveli mimo. To je po vseh teh dogodkih nekaj novega. Ljudje se ne pustijo vreči iz vsakdanjega tira. Bojijo se, da se jim kaj prikriva, zato zahtevajo resnico o vsem. Domačini se do nas tujcev vedejo normalno in z veliko strpnosti. Seveda so izjeme, ki pa so vedno bile. Več je vprašanj o pravi identiteti nas tujcev, kar jih prej ni zanimalo. Prav tako se poglabljajo v našo kulturo in mentaliteto, da bi nas v stiski lažje razumeli, ne pa takoj obsojali. To so nove stvari, ki jih opažam v medsebojnih vsakodnevnih srečanjih. Opozarjam pa, da živim v mestu z več kot 180 narodi in delujem v župnijah, kamor prihajajo katoličani iz več kot sto držav. Te razmere so popolnoma drugačne kot drugod po Nemčiji. V župnijah imamo posebne vsakodnevne molitvene ure za mir in sožitje med vsemi ljudmi naše skupne domovine Zemlje.«
Albin Dobršek, Mönchengladbach, ustanovitelj družbe Engineering Dobersek in eden najbogatejših Slovencev:
Te plati medalje prej nismo hoteli videti
»Za nas in naše podjetje, ki je zelo prisotno zunaj Evrope, ti dogodki niso novost, saj so teroristična dejanja v Moskvi že dolgo. Posledica je dolga čakalna vrsta pred kontrolnimi aparati na vseh večjih zbirališčih ljudi. Kontrola je na večini letališč, preden vstopiš v zgradbo, in nato še ob predajanju prtljage. Velikokrat sem se čudil, zakaj to prvo varnostno kontrolo na letališčih zanemarjamo v Evropi, a to se bo spremenilo tudi pri nas. V našem podjetju je zaposlenih veliko ljudi raznih nacionalnosti in do zdaj v več kot 30 letih ni bilo nikoli težav z nacionalizmom, čeravno veliko ljudi praznuje novo leto v decembru, januarju ali marcu. Terorizem je povezan z izobrazbo in ljudje, ki zaidejo v te sfere, ne vedo, kaj delajo. Tudi pri nas v Mönchengladbachu je večji sprejemni center ubežnikov in do zdaj ni čutiti nobenega večjega strahu oziroma bojazni pred terorizmom. Želimo si, da bi tako tudi ostalo. Imamo več prijateljev, ki brezplačno poučujejo nemški jezik v centru, in slišali smo samo pozitivne izkušnje. Sicer pa so mnenja ljudi deljena. Del družbe se sprašuje, zakaj Evropa daje takšno zaščito ubežnikom, medtem ko drugi del meni, da je Nemčija dolžna pokazati svetu, da je bilo njeno ravnanje v drugi svetovni vojni nepravilno in da danes tu živijo ljudje, ki želijo pomagati tistim v stiski. Res pa je v Nemčiji podobna težava kot v Sloveniji – rojeva se premalo otrok. Prihod ubežnikov bi lahko bil delna rešitev tega problema. Tudi vojna v Siriji se bo nekoč končala, v tem času se bo večina ljudi asimilirala in se ne bo želela vrniti. Ti bodo osnova za prihodnje trgovske odnose s Sirijo. Podlaga tega je jezik, ki bo omogočal, da bo Nemčija ostala največja evropska izvoznica v to regijo. Podoben pozitivni primer so ruski Nemci, ki so se preselili iz nekdanje Sovjetske zveze in danes živijo v Nemčiji. Do pred kratkim nihče v Nemčiji ni razmišljal o terorizmu. A realnost kaže, da ima vsaka medalja dve plati, pri čemer ene izmed njiju prej nismo hoteli videti.«
Edo Pasler, 44 let, Berlin, lastnik gradbenega podjetja:
To je samo začetek
»Ogromno se je spremenilo v zadnjih dneh. Vsakič ko pustimo naše otroke ven, v nakupovalne centre ali na koncerte in podobno, nas skrbi, ali se bo znova zgodilo kaj takšnega. Kar se je začelo dogajati v Nemčiji, so po moje malenkosti – to je šele začetek. Teroristom je vseeno, ne izbirajo žrtev, in to je grozno, da se na da povedati. Vsakdo, ki ima otroke, živi v strahu zanje še bolj kot zase. V hišo jih ne moreš zapreti, smo pa postali pazljivejši. Kadar se odpravimo v nakupovalni center, jih raje pustimo doma, vedno pa to ne gre. Imam dve hčerki, stari 9 in 15 let, starejši seveda ne morem prepovedati izhodov. Se pa vsakič, ko gre na bolj obljudeno mesto, bojiš klica, ki bi lahko sporočil, da je bilo kaj narobe. Ni preprosto. Politika Merklove je popolnoma zgrešena. S spuščanjem beguncev brez dokumentov in brez kakršnega koli preverjanja njihove identitete smo si nakopali težave za naslednjih deset let. Seveda je treba pomagati ljudem, ki so v vojni, a ne brez kakršnega koli nadzora. Tole se ne bo dobro končalo, v Evropi ne bo nikoli več tako, kot je bilo.«
Veronika Grešak, 27 let, München, medicinska sestra:
Ni družbe, ki bi lahko popolnoma preprečila kaj takega
»Ko je mladi Nemec iranskega rodu v petek ob 19. uri napadel v nakupovalnem središču, je bil sprožen alarm, da moramo vsi zaposleni na Kliniki Großhadern na skupno zbirališče, ker se še ni vedelo, koliko je ranjenih in koliko bi potrebovali dodatnih zaposlenih v kliniki. Ob osmih so že sporočili, da ne potrebujejo veliko novih, ker ni bilo toliko ljudi v smrtni nevarnosti, kakor se je sprva domnevalo. Zdi se mi, da so se vse varnostne službe in vsi, ki so pri takih dogodkih zraven, odzvali zelo profesionalno. Informacije so prihajale zelo hitro, seveda se je pa življenje do sobote zjutraj bolj ali manj ustavilo, v mestu so bili zastoji. A že osem ur po dogodku je bilo vse v starih tirnicah. Strah je zelo oseben občutek v zelo različnih stanjih, zaradi teh dogodkov me ni nič bolj ali manj strah. Delam v takšnem poklicu, da vem, da obstajajo vsi mogoči ljudje, in sem prepričana, da družba lahko le bolj ali manj korigira odklone, ni pa družbe, ki bi lahko popolnoma preprečila kaj takega. Sem bila pa tisti trenutek zelo vesela, da nisem v nakupovalnem središču, kar mi je že sicer zelo neprijetno opravilo in veliko raje obiskujem manjše trgovine. Seveda sem takoj preverila, ali so vsi od meni dragih na varnem. To me je pomirilo. V takih trenutkih se verjetno vsak odzove instinktivno. To ljudje, ki živijo v vojni, ki ni daleč od Evrope, zelo dobro poznajo. Hvaležna sem, da ne živim na takem območju, ko bi se bilo treba s takimi in še veliko bolj groznimi stvarmi soočati vsak dan.«
Beno Schkrabl, 30 let, Regensburg, montažer in inštalater robotike v podjetju BMW:
Nemci živijo v strahu
»Ta čas sem sicer na dopustu, lahko pa povem, da Nemci živijo v strahu. Zavedajo se, da se bodo incidenti verjetno ponavljali v nedogled.«
Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016
