Mnenja

Požrešnost in pristranost

Sonja Grizila
14. 2. 2017, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ko sem se začela ukvarjati z novinarstvom, so se omenjale misli kot: mediji so ogledalo družbe, novinarstvo je četrta veja oblasti …

To je bil čas, ko se je vedelo, čigavo je kaj – v glavnem so bile radijske in televizijske postaje družbene, dnevniki, ki so bili v lasti neposrednih proizvajalcev, pa so dobivali letne dotacije. Revije smo se morale preživljati same (večinoma so jih ustanovili dnevniki, da bi si popravili bilanco), vsi pa smo z radostjo objavljali oglase, ki so prinašali dodaten denar. Naj si nekateri današnji razlagalci zgodovine še tako prizadevajo, da bi sesuli nekdanjo medijsko sceno, je res, da je takrat delovalo veliko uglednih novinarjev s hrbtenico, ki so si veliko prej kot politiki drznili javno analizirati in kritizirati razmere v nekdanji Jugi in so dali priložnost različnim disidentom, da so povedali, kar so mislili. O velikem prispevku medijev k osamosvojitvi danes dvomijo le najbolj zagrizeni konservativci. Dajmo, potegnimo na plan svoje prispevke iz zadnjih let pred zlomom Jugoslavije, televizija je to vsaj delno že naredila, drugi smo še preklemansko sramežljivi, pa se bo videlo!

Zakaj ta nostalgični uvod? Celo »komunisti« so vedeli, da je v žurnalizem neumno drezati. Modri politiki na oblasti pač vedo, »da bodo dobri, pokončni novinarji, ki so danes kritični do nas, kritični tudi do tistih, ki prihajajo za nami.« Brez dobrega novinarstva ni nič, to menda že vemo – ne poznamo in ne znamo ceniti tekočega dogajanja, znanosti, umetnosti, športnih dosežkov, ničesar, kar je za nas življenjskega pomena. Povedati kratko, jedrnato, preprosto, a ne poenostavljeno, primerjalno in kritično – novinarji, ki so tega sposobni, oborožijo državljane s potrebnimi informacijami in znanjem, da zmorejo presojati stvarnost in se odločati. In bralci, gledalci in poslušalci jim tudi verjamejo. Ni naključje, da je med najbolj uglednimi ženskami leta v zadnjih desetletjih največ zdravnic – in novinark.

Meryl Streep se je pred velikansko množico gledalcev uprla Trumpovemu norčevanju iz novinarstva in pozvala politike, naj podprejo dober žurnalizem, ker je to »naša prihodnost«. Čakamo, da se bodo takšni javni pozivi dogodili tudi pri nas, saj se za zdaj ukvarjamo z odpuščanjem novinarjev predvsem novinarji (iz drugih redakcij) in novinarski sindikat. Pozivi so bili, da ne bomo krivični, predvsem iz kulturnih krogov, ko so se lastniki medijev lotili najprej uglednih imen iz kulturnih redakcij. Novi lastniki, nekateri z mediji do nedavnega niso imeli nobene zveze in so tudi zaposlili urednike brez potrebne kilometrine, gledajo na stvar ekonomistično – če odpustijo tiste, ki so najbolj ugledni, privarčujejo največ, saj so tudi najbolje plačani. Pa tudi preveč ubogljivi niso. Svojo požrešnost in pristranost potem rešujejo tako, da obremenijo novinarje, ki so še ostali (ker bodo sicer tudi ti leteli), in najemajo prekarce, ki jih slabo plačajo in od njih zahtevajo poslušnost. Se v takšnih razmerah komu zdi čudno, da nekakšen občinski sekretar kar sam poseže v pristojnost urednice lokalnega glasila in brez njene vednosti vrže ven pismo kritične bralke? Kar se je nekoč v Jugi dogajalo, kajne?

Seveda mora novinarski ceh marsikaj urediti v svojih vrstah – in se trudi. Častno razsodišče, ki zaseda vsak teden, pa novinarske nagrade, ki praviloma pristanejo v pravih rokah, so že nekaj. Toda od novinarjev zahtevati, da pogumno zapustijo službo in na ta način pokažejo svoj upor do lastnikov in njihovih zahtev, je res preveč. Nekateri so to storili, a so imeli rezervne možnosti. Večina jih na našem pičlem medijskem trgu nima. Prav zato je na politikih, ki držijo škarje in platno v rokah, da omogočijo kakovostno delovanje medijev. Brez tega namreč izgubljamo tla pod nogami vsi – tudi oni.