Med učenci ali učitelji. Klišeje in predsodke vlečemo iz preteklosti. Res, tisti, ki mu v mojih časih ni uspelo priti na gimnazijo, je šel na pedagoško. A tako je bilo nekdaj. Danes poslušamo naravnost navdušujoče zgodbe o inventivnosti in požrtvovalnosti učiteljev, ki so se za poklic odločili z razlogom. In ja, res je, še vedno boste našli učitelje, ki jih v življenju vodi le eno načelo: čim pozneje v službo in čim prej domov. In 30 let z istimi pripravami v razred.
V teh dneh so se zvrstili informativni dnevi na srednjih in visokih šolah. Iskreno povedano sem zelo vesela, da me ta zgodba ne zadeva več. Česa več kot nekaj floskul o tem, kako naj mladi poslušajo srce, kako naj bolj kot o denarju razmišljajo o veselju, ki si ga obetajo od nekega dela, ne bi znala svetovati. Kaj pa vem, kaj bo svet poganjalo čez deset, dvajset let?
V mojih časih je bilo preprosto: gimnazija, potem pa faks. Oboje zato, ker v resnici nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Niti ne vem, zakaj sem se odločila za novinarstvo, a izkazalo se je, da sem ves svoj delovni vek delala, kar me je veselilo, pa še plačana sem bila za to. Vedno se nista cedila mleko in med, a pod črto – bilo je dobro.
Danes je bolj zapleteno. Danes gre vse tako hitro. Saj vidite, niti 500 ali 600 največjih slovenskih umov v viziji za Slovenijo ni zmoglo napisati kaj več kot to, da bodo leta 2050 Slovenci srečni!? A oni si to lahko privoščijo, njih čez 30 in več let nihče ne bo trkal po glavi. Naši akademiki se bodo tudi leta 2050, če bodo še živi in četudi bodo drugi Slovenci jokali, lahko smejali. Tega privilegija današnji 14-letniki nimajo.
Ko se bo čez leta izkazalo, da so roboti izpodrinili poklice, bodo tisti, ki jih danes usmerjajo, lahko rekli: saj smo vam povedali, da boste v življenju zamenjali vsaj pet poklicev. In verjetno jih bodo res morali. A koliko je šol, ki so programe prilagodile tem dejstvom? Koliko je fakultet, ki so s kateder pometale neuporabne programe in jih nadomestile s takšnimi, ki dajejo osnove za prilagoditve leta 2040? Takrat bodo imeli sedanji dijaki pred sabo še kakšnih 30 let delovne dobe! In vsaj še dva nova poklica.
Res ni preprosto. Vsi se ponujajo in oglašujejo. Samo dovolj velik vpis ohranja delovna mesta. A pasti je veliko. Splet še vedno ponuja kopico neakreditiranih programov, ki ne zagotavljajo niti statusa niti veljavne diplome. Dovolj je, če omenim program biopsihologije na Primorski univerzi. Primorska univerza se financira iz javnih sredstev. Pa je vseeno odprla študij, ki ni bil akreditiran, in izobraževala za poklic, ki ga ni. Uradno poklic biopsiholog ne obstaja. Vpisalo se je 400 študentov. Iz proračuna je zanj šlo na leto pol milijona evrov.
Dejstvo je, da je posameznik povsem odvisen sam od sebe. Če sam ne bo ugotovil, da z njegovim programom ali šolo nekaj ni v redu, pravna država, ki jo menda imamo, tudi ne bo. Ni čudno, da na informativne dneve hodijo starši!
Ampak zdaj se nam obetajo boljši časi. Red bo naredila Komisija za boj proti korupciji. Odločno, kot zna le njen predsednik Štefanec, se je lotila korupcije in nepotizma v šolah. Po tehtni presoji razmer so namreč ugotovili, da tu in tam kakšen razred učiteljici ob koncu leta kupi darilo. Če je to dražje od 62 evrov, je to nedvomno korupcija. Še hujši pa je nepotizem, ki se kaže pri zaposlovanju po zvezah.
Pa poglejmo, o čem govorimo! V Sloveniji je približno 15.000 učiteljev, ki odhajajo, prihajajo, zbolevajo, rojevajo, se upokojujejo. In v petih letih so med temi tisočimi zasledili kar 45 sumljivih kandidatov. Devet na leto. Ni čudno, da je ob teh alarmantnih podatkih Štefanecu vse padlo iz rok. NLB, DUTB, premoženje politikov, kadrovanje v državnih podjetjih … vse. Kaj milijarde, bombonjere so težava!
Pa sploh ne gre za ta darila, nihče ne bo jokal za njimi. A da se ob vsem, kar se nam dogaja, z njimi čisto resno ukvarja KPK ... kako jim ni nerodno?
