Medtem ko svet meče s tečajev in so se veliki v EU že dogovorili, da bodo najprej poskrbeli zase, z drugimi pa pač bo, kakor bo; medtem ko populisti dvigajo glavo, se zdi, da imamo v Sloveniji eno samo veliko resno težavo: teran. Z njim obstanemo ali pa pademo. Vse je drvelo v Bruselj, eden je bolj grozil kot drugi. Kar pokala sem od ponosa. Končno smo se tudi Slovenci postavili zase. V Sloveniji pridelamo za približno dva milijona evrov terana! Primerjava: Cimos cca. 300 milijonov, TEŠ 1,4 milijarde, drugi tir ena milijarda in še kakšnih 100, 200 …. Razumete? A nacionalni ponos nima cene. Ponosni smo na naše lepote, na naše ljudi, pesnike, pisatelje, na …. Kar težko se spomnimo, na kaj še. Slovenska vojska? Morda. A kaj, ko je tako uboga, maloštevilna, slabo opremljena! Pa se je Erjavec domislil, kaj pa, če bi spet imeli naborniško vojsko? Ojoj, dobrih deset let je šele, odkar smo jo ukinili!
Pravzaprav sem bila presenečena, ko sem malo brskala in prebrala, da naborniške vojske niso dolgega veka. Šele tam nekje po francoski revoluciji so si jih države omislile. Plemičev, ki bi bili pripravljeni v prvih vrstah nositi glavo na prodaj, je bilo vedno manj, oborožitev pa takšna, da je dobro merjena topovska granata naenkrat pobila desetino, pozneje pa še dosti več. Za »kanonfuter« so bili priučeni plebejci dovolj dobri. A na resen odpor proti temu sistemu ni bilo treba čakati prav dolgo. Počilo je v ZDA. V vietnamski vojni se je bojevalo tri milijone Američanov, med 1,4 milijona padlih vojakov je bilo tudi 60 tisoč Američanov. Stari so bili povprečno 21 let. Zaradi silovitih protestov so naborniško vojsko leta 1974 razpustili. Do nadaljnjega.
Šola izogibanja. No, pri nas je, kot rečeno, zamisel glasno in v imenu stranke spravil na prve strani in v pogovore Karl Erjavec. V pritegovanju pozornosti je najboljši. Zakaj bi svojo verodostojnost gradil na zunanjepolitičnih dilemah, na strateških razvojnih usmeritvah Slovenije, na njenem prostoru v okviru EU? Le zakaj bi se trudil? Naborništvo je boljša kost.
Naborniško vojsko ima v resnici kar nekaj evropskih držav: Avstrija, Švica, Danska, Finska, Norveška, Rusija, Grčija. Vse te države naborniške tradicije nikoli niso prekinile. Mladi služijo od nekaj mesecev do enega leta, marsikje lahko tudi dekleta.
Tisti, ki smo živeli že krepko v prejšnjem stoletju, vemo, kaj je to obvezno služenje vojaškega roka: za nekatere čast, za druge tlaka. Nabor zvijač za izmikanje je bil neskončen. Prijatelj se je skupaj s sotrpinom odločil za gledanje v sonce, kar naj bi bila menda strahotno učinkovita bližnjica za pot domov. Ko nista nič več videla, so ju odpeljali k okulistu. Nahrulil in ozmerjal ju je – bedaka – z vsem, kar mu je prišlo na pamet. In ju poslal nazaj v vojašnico. Spet drugi je do podrobnosti naštudiral obnašanje shizofrenika. Bil je res dober. Za lep čas so ga hospitalizirali na Psihiatrični kliniki. Tega, kaj je tam preživljal, ni povedal nikoli. A bolj ali manj je bilo jasno, da česa podobnega ne bi ponovil. V glavnem pa je res bilo tako, da so po tistem, ko so fantje prišli domov, nekateri sebe in vojsko poveličevali, drugi pa obžalovali stran vržen čas.
Odvetnika, prosim! No, in zdaj naj bi o obveznem služenju znova premislili. Kot Švedi in Hrvati. Ni malo čisto resnih strokovnjakov, ki opozarjajo, da je po ukinitvi obveznega služenja vračanje v naborništvo skorajda nemogoče. Pa četudi naj bi menda v Sloveniji šlo predvsem za vzgojo nebogljenih in razvajenih fantičev. Hm, takole bolj za šalo kot zares, rada bi videla desetarja, ki bi nabornika iz imenitne pravniške familije za kazen poslal čistit latrino! Predvsem po tistem, ko bi mu mama in ata prišla pet levite o človekovih pravicah. Kar se je nekdaj zdelo mogoče, danes ni več.
Dejstvo je, da lahko, če bi se varnostne razmere spremenile, že po obstoječi zakonodaji v Sloveniji znova uvedemo obvezno služenje. In varnostne razmere se spreminjajo. Težava je denar. Naše profesionalne vojske, nad katero niti njen poveljnik ni navdušen, ne moremo razpustiti, tudi zaradi Nata ne. Ker nismo ZDA, kjer Trump na veliko veselje svoje orožarske industrije napoveduje za dva odstotka višji obrambni proračun, bo to težava. Mi niti nekaj svežih milijonov za zdravstvo ne najdemo. No, ko bo Nato ukazal, bo denar treba dati, tudi če za kaj drugega ne bo.
Varnostni položaj se zapleta. In sploh ne zaradi beguncev, ko smo menda tudi pri nas ugotovili, da z našo vojsko niti humanitarnim nalogam nismo povsem kos.
Obramba? Ne, hvala! Tema je resna in zavedam se, da ne spada h »gospodinjskim « razmislekom. Predstavljam si, da tako kot se v EU in Natu o ničemer ne znajo dogovoriti, se tudi o naborništvu ne bodo. A razmere so negotove in strah in na drugi strani možnost velikih zaslužkov orožarske industrije lahko zelo hitro zavrtita kolesje. Denar bi se potem gotovo našel. Ne gre za malo denarja. En podatek govori o 800 evrih, drugi o 1300 evrih na mesec za nabornika.
A to v resnici ni prava dilema. Prava dilema je, ali bi ti mladi, ki bi morali v vojsko – bog ne daj, da bi bilo treba – sploh bili motivirani za obrambo domovine. Vsakomur, ki gleda, kakšne so današnje vojne, v čigavem interesu se bijejo, kako ničvredno je spet življenje, se morajo poroditi dvomi. Tudi meni, ki sem rasla z zgodbami o herojstvu naših dedov, se.
Če bi sodila po odgovorih mladih o tem, ali se jim zdi vredno prihodnost graditi doma, ali bodo tu iskali službo, ali sploh razmišljajo, da bi se, če bi odšli, še kdaj vrnili domov, nisem povsem prepričana. Če ne verjameš, da bi si lahko v domovini zagotovil eksistenco, če ne verjameš, da bo tebi in tvojim otrokom v njej dobro, le zakaj bi jo potem hotel braniti s puško v roki? Svet je danes globalna vas. Življenje je marsikje, za marsikoga je nostalgija razkošje.
Povedna je anketa, ki jo je o aktivnem državljanstvu in domovini leta 2014 opravil profesor Vladimir Prebilič. Mlade je vprašal, ali bi bili pripravljeni braniti svojo domovino. Med osnovnošolci je pritrdilno odgovorilo skoraj 60 odstotkov otrok, med srednješolci pa le še 25 odstotkov. Odstotek se je med visokošolci sicer zvišal, a treba je vedeti, da so na anketo odgovarjali na FDV, tam pa študirajo tudi obramboslovci.
Odločitve morajo biti realne. Vedeti moramo, koliko nas je in kaj v resnici zmoremo. Meni se zdi, da bi morala Slovenija bolj kot na vojaško moč staviti na svoj mednarodni položaj, a očitno tudi ta ni kaj prida, saj bi se celo ta, ki bi moral o tem najbolj temeljito razmišljati – zunanji minister Erjavec – raje zatekel k vojski.
