Vnema je sicer po spremembi zakona, po kateri se mora zoper kakšen zakon izreči vsaj 20 odstotkov volilnega telesa – to je nekaj več kot 340 tisoč ljudi – nekoliko popustila, a ne povsem. V teh dneh se največ govori o možnosti referenduma o drugem tiru.
O podrobnostih ne bom, ker imam občutek, da v resnici niti ne gre za tir. Gre pač za še eno politično igro. Volitve se bližajo in takrat so referendumi posebno cenjeni. Za stranke so najboljši brezplačni oglasi. Zdaj je na vrsti drugi tir, glavno vlogo je znova dobil Vili Kovačič. Ker vlada nima pojma, naj odločijo davkoplačevalci, pravi mojster za vse. To, da tudi ljudstvo ne more imeti pojma, ga ne moti, saj jim podobno nemogoče naloge ne nalaga prvič. Imeli smo že referendume o reorganizaciji zavarovalnic, železnic, o TET, RTV, arhivih … zakaj pa ne bi zdaj odločili še o drugem tiru? Mačji kašelj.
Vlada, ki se je projekta – resnici na ljubo tako kot že kakšnih pet pred njo – lotila zelo cagavo, je oživela. Slišati je, da pobuda za referendum ogroža projekt, evropska sredstva, Luko, sodelovanje z Madžarsko in našo verodostojnost v EU! No ja! Če bi ta vlada tako zelo verjela v ta projekt, Gašperšič ne bi bil minister. Bedasto je, da naj bi projekt argumentiral človek, ki je ob začetku svoje funkcije razlagal, da tega tira še vsaj 20 let ne potrebujemo. A pri nas je res vse mogoče.
In tudi zato Vili Kovačič nima težkega dela. Poznate Vilija Kovačiča? Če niste gluhi in slepi, ga gotovo. Vili Kovačič je mojster za vse, kar mu pride na pot. In na pot mu je v zadnjih letih prišlo že marsikaj. Za marsikaj se je dal »ponucati«. Vili Kovačič je upokojeni ekonomist. Odkar sem ga kot novinarka prvič srečala, se je z vso vnemo in neverjetno vztrajnostjo loteval številnih projektov. Politika mu ni tuja, deloval je, morda pa še vedno, v stranki krščanskih socialistov. A bolj kot po tem ga poznamo po vsem drugem. Njegovi referendumski poskusi so se začeli z ustavljanjem projekta TEŠ 6. Neuspešno. Vedenje o energetiki je kapitaliziral s soavtorstvom memoranduma Vlada naj spremeni energetsko politiko. Ker se je pogosto mudil v tistih krajih, je kot predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo ostro nastopil proti trasi tretje razvojne osi. A ni le strokovnjak za infrastrukturo. Med uspešnejše projekte spada nasprotovanje družinskemu zakoniku. Zelo ga je motila izenačitev pravic hetero- in istospolnih skupnosti. Skupaj z desnimi strankami, Cerkvijo in drugimi enakomiselnimi civilnimi združenji jim je uspelo in zakonik je bil na referendumu zavrnjen. S poznavanjem pravnega ustroja države se je pogosto izkazoval. Morebitne dvome o tem, na kateri strani mu bije srce, je razblinil z redno udeležbo na shodih odbora 2014. Zelo dejaven je bil tudi pri odpravi nenormalno dolgega pripora Mirka Noviča. Je pa tudi zgodovinar.
Skozi vso to tematiko se je Kovačič pregrizel zgolj v nekaj letih. Dvoma, da o čem česa ne ve, ni dopuščal. Precej skromne komunikacijske spretnosti je uspešno nadomeščal z neskončno vztrajnostjo. Vsaj za RTV vem, da se je v njene programe prebijal mimo vseh vratarjev.
Vprašanje, ki niti ne potrebuje odgovora, pa je: kako je mogoče, da se je človek iz dokaj nepomembnega politika prelevil v mojstra za vse? V strokovnjaka za energetiko, pa cestno infrastrukturo in v ekspertnega poznavalca pravnega sistema. Nekje vmes je postal še zgodovinar in poznavalec gibanja TIGR. Poglobljeno je preučil tudi družinsko pravo in družinski zakonik. Trenutno je, kot rečeno, strokovnjak za najzahtevnejše gradbene projekte, obvlada pa tudi finance. On ve, da je mogoče za pol manj denarja zgraditi dva in ne le en drugi tir. Samo verjeti mu je treba. Ker on ve, ker on je mojster za vse.
No, tako naivni, da bi verjeli, da je v tej zgodbi brez političnih botrov, seveda nismo, ne vi ne jaz. Koncev koncev, če bi bil, ne bi mogel v nekaj dneh zbrati 4000 podpisov, kaj šele da bi si jih do konca junija lahko obetal 40 tisoč. Zmore pa to stranka. Zanesljivo SDS, ki ima s tovrstnimi rabotami veliko izkušenj. In dobljenih referendumov. To ve tudi vlada. Argumente proti referendumu bodo vlekli iz petnih žil. A čisto mogoče je, da se bomo o tem, kaj bi in za koliko, odločali volivci. Jasno je, da na pamet, pač glede na to, ali se nam bolj dopade Miro ali Janez. Res, cel žur. Trikrat hura za takšne politike, leve in desne!
Bo, kar pač bo. A vedno ko se pri nas za medstrankarski prestiž zlorabijo atributi ljudske demokracije, kar referendum nedvomno je, vedno ko se glavni politični akterji zaradi lastnih političnih interesov požvižgajo na tako imenovani širši ali javni interes, mi je žal, da nisem doma na Norveškem. Tam referendumov sploh nimajo. Zanimivo. In Skandinavci naj bi nam bili za zgled?
In mi je tudi žal, da nisem doma v Švici, kjer vedo, zakaj imajo referendume. V zadnjih desetletjih so jih imeli 550. Lani so, med drugim, odločali o dvigu pokojnin. In so bili proti! Pa ne zaradi politikov in »onih drugih« strank, zaradi sebe so bili proti. Prepričani so bili, da bi dvig preveč obremenil mlade generacije. Si lahko predstavljate kaj podobnega pri nas? Zaradi vseh politikantskih zlorab referendumov njihovega bistva sploh ne razumemo. Na referendume hodimo, če sploh, kot na volitve. Glasovat za naše in proti vašim. Koga brigajo drugi tir, TEŠ 6, arhivi, RTV … Ob tem pa niti ne pomislimo, da jo bodo politiki v vsakem primeru dobro odnesli, tudi v opoziciji jim je mehko postlano, davkoplačevalci pa bomo še nekaj generacij plačevali za vse zmote, razvojne cokle in zamujene priložnosti
In tudi zato se mi politiki, ki jih servisirajo takšni in drugačni Viliji, prav nič ne smilijo. Tale drugi tir tuhtajo že 20 let. Vseh barv vlade smo že imeli v tem času: nekatere so mencale, druge modrovale, vse pa so naročale študije za naš denar. Karavana pa je šla dalje. Tako kot TEŠ 6. Vsi so bili poleg, mi pa naj bi zdaj verjeli, da so krivi samo »oni drugi«.
Če se nam že kdo mora smiliti, potem se lahko smilimo samo sami sebi. Še vedno smo tako zelo nebogljeni in naivni. Ne le da nas za nos vlečejo izvoljeni, tudi viliji z nami očitno nimajo težav. Vsaj malo nerodno nam bi pa že moralo biti, se vam ne zdi?
