Mnenja

Pričevanja in prepričevanja ob ekološkem terorizmu Kemisa

Anton Komat
5. 7. 2017, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Da je bil požar v Kemisu »dobra šola« za ministrico in tudi za vse druge, je milo rečeno neslano. Vprašajmo se, kdo bo plačal šolnino za »dobro šolo« oblasti.

Kemis je bil tempirana ekološka bomba. Nanjo je bil privit detonator, s katerim se je igralo preveč opravilno nesposobnih institucij in posameznikov. Mesec dni po eksploziji smo priče medijskim manipulacijam prav tistih, ki so odgovorni za ta nezaslišani terorizem, ki bo imel dolgoročne posledice za naravo in ljudi. Vlada RS je imenovala koordinacijsko skupino, ki jo vodi nekdanji vodja civilne zaščite. Zakaj v njej ne sodelujejo strokovnjaki s področja kemije in biokemije, toksikologije in ekotoksikologije, biomonitoringa in bioloških testov ter ekologije prsti in voda? Imamo jih, vendar niso bili imenovani, torej so namenoma izločeni. Zakaj? Zakaj ministrstvo za zdravje ignorira celoten spekter dolgoročnih zdravstvenih posledic, ki jih bo utrpelo prebivalstvo širšega območja Vrhnike?

Po elektronski pošti sem 14. junija letos dobil pismo Tomaža z Vrhnike, v katerem je zapisal vsebino pogovora z vodjo vladne koordinacijske skupine Srečkom Šestanom (cit.): »Povedal sem mu, da asfalt, strehe hiš in druge nevpojne površine nimajo globine, kamor bi strupi šli, in da tudi dež tega ne spere, zato vsak veter ali promet strupe dviguje in ljudje to vdihavamo. Vprašal sem ga, zakaj nista bila opravljena pranje cest in dekontaminacija. Gospod Šestan mi je odgovoril, da sem s to pobudo zelo pozen, ker če bi to povedal prej, bi oni o tem še lahko razmišljali. Hkrati pa me je nadrl, o kakšni dekontaminaciji govorim, kajti kemične analize so pokazale, da je vse v mejnih vrednostih, zato ni prav, da govorim o zastrupljenem okolju, ker tega ni. Komu naj sicer verjame kot strokovnjakom – in oni so povedali, da kontaminacije ni. Dodal je še, da se cest itak ne sme prati, ker potem bi strupi (ki jih ni!) šli v kanalizacijo in reko, lahko pa reagirajo tudi z detergenti. Povabil me je, da mu svoj predlog o dekontaminaciji pridem povedat osebno v Ljubljano, če kdaj zaidem tja, ker se po telefonu take stvari ne menijo.« Sveta preproščina, izjave, ki druga drugo izpodbijajo!

Strupi so »uradno« izginili, toda kam neki? Ugledni kemik in okoljevarstvenik dr. Tomaž Ogrin, ki seveda ni član državne koordinacije, je v časopisu Dnevnik 25. maja letos izjavil: »Ker so na seznamu plastika in guma ter organska topila, lahko sklepamo, da so v stik z ognjem prišle snovi, ki proizvajajo nerazgradljivi strupeni snovi dioksin in furan. Dioksin je rakotvoren, deluje na imunski sistem in na razvoj človeka, v telo pa pride z uživanjem hrane predvsem živalskega izvora, z mesom, mastjo, jajci, perutnino, ribami ...« Ogrin je kritičen do metode, s katero je Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano opravil meritve tal: »Jaz bi zemljo postrgal na površju in pogledal, kaj se je nabralo na okenskih policah in strehah, ter to analiziral. Če vzamete vzorec v zemlji od 0 do 5 centimetrov globoko, namreč razredčite tisto, kar je bilo na površini, zato je snovi relativno manj.« To je dober opis enega izmed načinov, kako strupi »izginejo« iz okolja. Dr. Tomaž Ogrin je omenil tudi najdene pesticide.

O njih je spregovoril mikrobiolog, ki tudi ni član koordinacije, dr. Gorazd Pretnar: »Najdeni herbicid atrazin je prepovedan v Sloveniji od leta 2002. Ali gre za črni trg z nedovoljenim herbicidom ali za dolgotrajno skladiščenje odpadka, je naloga za kriminaliste.« Z Gorazdom sva že pred leti opozarjala in dala prijavo na policijo, da pri nas cveti črni trg s prepovedanimi pesticidi, predvsem z atrazinom. Evropska policija (Europol) je v dvanajstdnevni operaciji v novembru leta 2015 pregledala 350 zabojnikov in v njih našla kar 190 ton prepovedanih pesticidov! Operacija je potekala v sedmih državah, tudi pri nas. Slovenija ni bila izbrana po naključju, kajti aprila leta 2014 sem dobil analize umrlih čebel iz pomorov okrog Ivančne Gorice, Nove Gorice, Celja, Kranja in Novega mesta. In glej šmenta, čebele so bile pomorjene s prepovedanimi pesticidi. Dokaz, da črni trg pri nas deluje. Kaj so počeli ti strupi v Kemisu?

Dr. Mihael Toman, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda, ki tudi ni član vladne koordinacije, je med drugim povedal: »Ne gre za to, ali so bile analize narejene pravilno. Absolutno so bile. Sprašujem se, ali so izbrali prave vzorce. Napačno vzorčijo in ne znajo interpretirati podatkov. Določanje ekološkega stanja vodotokov zahteva biološke analize, kemijske so podporni elementi. Meje vzdržnosti moramo postaviti tisti, ki se na naravo spoznamo. Katera koncentracija je dopustna? Kaj pomeni določena koncentracija? Naš odnos do narave se spreminja samo v tem, da iščemo nove izraze, s katerimi bomo prikrili tisto, kar se dejansko dogaja.«

Ob katastrofi v Kemisu je predsednik vlade izjavil, da je bil po njegovi oceni požar »dobra šola« za ministrico in tudi za vse druge. Država namreč, tako Cerar, od osamosvojitve ni imela sistema kriznega upravljanja, ki bi za take situacije predvideval ustrezne koordinacije. Ta izjava ne drži, kajti imeli smo sistem kriznega upravljanja za področje kemijskih nesreč, ki pa ga je takratna oblast ukinila. Politiki imajo očitno hude težave s spominom, amnezija je popolna.

Nekoč smo bili vzor

Zadnje dni decembra leta 1995 je izšla moja knjiga »Pesticidi, ubijalci življenja«, ki je sprožila vihar v medijih. Bil sem prvi v Sloveniji, ki se je na osnovi tujih raziskav lotil zdravstvenih tveganj teh strupov. Vprašanje pesticidov je postalo tako odmevno, da je marca leta 1996 predsednik dr. Janez Drnovšek sklical izredno sejo vlade ter zahteval poročila zdravstvenega, kmetijskega in okoljskega ministra. Eden izmed njih mi je zaupal, da predsednik ni bil zadovoljen s poročili in jih je v besu vrgel na tla. Toda mediji so stopnjevali temo in jo razširili na področje kemijske varnosti države. Vlada je bila zaradi pritiskov javnosti prisiljena 26. julija 2001 ustanoviti Medresorsko komisijo za varno ravnanje s kemikalijami. Sestavljali so jo predstavniki ministrstev, gospodarstva, znanosti in NVO, ki sem jih zastopal. Odlično smo nekaj let delovali, spominjam se delovnih obiskov iz Bruslja, ki so delo komisije jemali kot vzor za vse države Evropske unije! Leta 2005 so jo preimenovali v Medresorsko komisijo za kemijsko varnost in v njeni sestavi ustanovili stalni odbor za področje kemijskih nesreč. V 3. členu Sklepa o ustanovitvi piše (cit.): »Delovanje odbora za področje kemijskih nesreč je povezano z velikimi industrijskimi nesrečami s kemikalijami in nesrečami s kemikalijami pri prevozu, njegove ključne naloge pa so: sistematično usklajevanje dela resorjev pri preprečevanju kemijskih nesreč in pri ukrepanju ob kemijskih nesrečah in izdelava popisa manjkajoče opreme za zaščito in reševanje ob kemijskih nesrečah s ciljem izkoristiti razpoložljiva projektna sredstva EU. Odbor za področje kemijskih nesreč sestavljajo predstavniki Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, MOP, Inšpektorata RS za okolje in prostor, MZ, Urada RS za kemikalije, Centra za zastrupitve, MNZ/Policije, gasilcev in drugih reševalnih skupin ter GZS. Komisija lahko v delo odbora za področje kemijskih nesreč po potrebi vključi še druge resorje in zunanje strokovnjake.«

Skratka, imeli smo vzorno organiziran odbor, vendar je Komisija s svojim predanim delom postala trn v peti lobijem, zato so jo politiki skupaj z odborom za področje kemijskih nesreč »ugasnili«. Če bi Komisija skupaj z odborom preživela, se katastrofa v Kemisu ne bi zgodila.

Izjava, da je bil požar v Kemisu »dobra šola« za ministrico in tudi za vse druge, je milo rečeno neslana. Vprašajmo se, kdo bo plačal šolnino za »dobro šolo« oblasti. Nedvomno ljudstvo s svojim zdravjem. Mnenje ljudstva je 29. maja letos izrazil vrhniški svetnik Vid Drašček: »Kot pravnik za notranje zadeve razumem domnevo nedolžnosti, vendar menim, da bi odgovorni lahko razlagali o nesreči in odgovarjali na vprašanja le še izza rešetk z lisicami na rokah.«

Strupi niso »izginili«, prestopili so v prehransko verigo. Zato meritve zraka in vode kažejo nenevarne koncentracije, povsem drugačne rezultate bodo pokazale analize tkiv živali in človeka. Prof. Toman pravi: »Delovanje teh snovi v živalski in človeški celici je identično.« Jaz pa dodajam, kar se dogaja živalim, se bo zgodilo ljudem!