To je žalostno zadoščenje brez haska, ker je pogorišče Dela Revij, kjer sem pustila dolgo vrsto najlepših let svojega življenja, že dolgo opuščena, zbita, pozabljena, nikogaršnja dežela. In štiri leta aresta za uničevalca in tatu tega nekoč izjemno vitalnega in uspešnega, največjega slovenskega revijalnega podjetja, nekega pridaniča Raščana iz Prekmurja, so žalostno, bledo in docela nepomembno nadomestilo za škodo, ki jo je naredil ne le kupu slovenskih uspešnih nekdanjih pa tudi preživelih medijev, ampak tudi dolgi vrsti njihovih ustvarjalcev. O tem je bilo tudi v Zarji zadnje čase napisanega veliko in vsi vse vemo. In zdaj je Raščan z nami tako prekleto prijazen, da se nas je usmilil in gre za nekaj časa za rešetke brez rešetk. Takole so o tem napisali v naslov članka pri Dnevniku: »Raščan pripravljen iti za štiri leta v zapor.« Res lepo od njega.
Treba pa je povedati še nekaj, kar ne zadeva krivca in končno tudi obsojenca, ampak žal tudi tedanje slovenske novinarje, urednike, novinarska združenja in na čelu te klavrne povorke seveda ministrstvo za kulturo. To naj bi bilo nekakšen mentor in obenem pes čuvaj tedanje časopisne ponudbe Slovencem. Bili so namreč zdaj že daljni časi, ko so časopisi in druga medijska ponudba veljali še za nekaj koristnega, potrebnega in pomoči vrednega; pa spoštovanega. Nekaj, kar velja obvarovati vsega uničujočega, po drugi strani pa vzpodbujati. Tudi beseda solidarno je bila še precej v obtoku.
Pri propadu Dela Revij se je prvič zalomilo. Usodno zalomilo. Ko nas je Raščan trgal pri živem telesu, smo čakali na vihar podpore, solidarnostnih izjav, vzpodbudnih člankov in oddaj; ogorčenja kolegov počez. Nič od tega nismo dočakali. V Sloveniji je tedaj dolge mesece vladala nenadejana, zlovešča tišina, zadrt molk. Ministrstvo za kulturo, ki bi bilo moralo seveda poskočiti prvo, si je vrtalo po nosu in zrlo skozi okno, metoda, ki je zdaj tam že nekaj običajnega. Kolegi pa … Sprva sploh nisem razumela, kaj se dogaja, saj je Raščanovo lomastenje pomenilo prvi takšen dogodek na slovenskem medijskem prizorišču. Če se je z nami zgodilo kaj, kar je bilo pač samo po sebi novica, ki jo je bilo po naravi stvari treba objaviti, so to kolegi sicer storili, toda brez senčice empatije, morda celo podpore. Kot da smo z drugega planeta in ne kolegi. Šele dolgo potem sem, benigni otroški optimist, doumela, da so nam potihoma privoščili. Predobro nam je šlo. To je bilo to.
Tako je bilo krčevito in osamljeno umiranje Dela Revij tudi zame osebno zelo boleča, pa obenem koristna življenjska lekcija novega življenjskega stila, novih pravil igre, nove morale, ki je naglo prihajala tudi na naš slovenski prvi peron. Danes sem, tako kot vsi okoli mene, seveda že stara popotniška mačka v krasno prihodnost in nič več me ne more presenetiti. Tistih štirih let, ki so jih pravkar obesili Raščanu – in ne bo mu hudega, ker so se gospodje na sodišču, kot rečeno, pomenili izjemno prijazno in uvidevno in bo Raščan prestajal kazen tudi na odprtem oddelku, ki skoraj ni več arest – pa sem bila vseeno vesela. Ničesar ni moglo spremeniti, ničesar zadržati, ničesar omiliti, ampak pobožalo me je pa le. Zelo od daleč, komaj slišno, komaj občuteno, ampak jebiga. Prileglo se je.
Upam, da se strinjamo in pustimo to pot domače volitve predsednika počivati v miru. In da mi ni treba pojasnjevati, zakaj, ker je stvar nadvse evidentna. In za oddih in za premor vam sporočam, da ste prejšnji teden bržkone zamudili najbrž najbolj urnebesno filmsko komedijo mojega življenja. Pravi se ji »Pustolovščine gospodične Adele Blanc-Sec« in do dotičnega večera pred kakšnimi desetimi dnevi sploh nisem vedela zanjo. Kajpak pa sem dobro poznala njenega avtorja, znamenitega francoskega režiserja Luca Bessona. Glavni junakinji sta dve prelepi sestri, ena od njiju je tudi zelo nesrečna, tako rekoč umirajoča punca s prebodeno glavo. Ne, nikarte se dotikati tiste grozne, na sulico spominjajoče reči, ki ji moli iz glave in se je ne sme niti v mislih dotakniti, sicer bo v hipu konec z njo. Film poskrbi, da nesrečni štrcelj le izgine iz žrtvine glave in se druga punca vrne v normalno življenje. Glavni junaki, ki tudi opravijo tvegan zdravniški poseg, so nekaj tisočletij stare egipčanske mumije izvrstnih nekdanjih egipčanskih strokovnjakov, ki tičijo v pariškem Louvru in jih je moč obuditi nazaj v življenje. Ves čas po malem nastopa tudi skrajno čudna ptičja prikazen, ki naj bi bila sicer strašna, a zbuja prave napade smeha. A je škoda gostobesedenja, videti je treba film in konec. Če torej po naključju gospodično Adele Blanc-Sec in njeno zverinsko pohabljeno sestro, nenehno namreč tičita skupaj, ugledate na katerem od kanalov, ki jih uporabljate, nikar izpustiti izjemne priložnosti!
Katalonskega velikega torka pa seveda ne smem izpustiti, v katalonski parlament sem buljila kar dolgo. Da vidimo, kako se bodo Katalonci osamosvojili in kaj bo tik za tem storila preostala Španija, se pravi Madrid. Na voljo sta bili vsaj dve inačici skrajno podobnih si prenosov, eden kot navadno iz Londona – BBC se je pripravil skrbno, a obenem nekoliko pomanjkljivo, in CNN, saj veste, njihov Breaking News je pač legenda. Angležem sem bila že zaradi evropskosti središčnega dogajanja sicer bolj naklonjena, pa me je vse bolj motila nepričakovano nebogljena londonska prevajalka iz španščine v angleščino. Tisto je bilo precej jecljavo opotekanje skozi dogodke na zaslonu in počasi mi je začelo iti na živce do meje, ko je vseeno zapel nekaj sprejemljivejši CNN.
Ko se je končalo, sem tako kot najbrž še zelo veliko drugih gledalcev najprej nekaj časa tavala v temi. Kako je zdaj s tem, so se odcepili ali se niso? Izkazalo se je, da so se in se obenem niso: odloženo! Prepuščeno bližnji ali bolj verjetno daljnejši prihodnosti. Španci na zaslonu so bili videti natanko enako zbegani kot jaz in večina se nas je sprva nekaj časa počutila majčkeno negotovo. Čakali smo na dramo, drame ni bilo. Bila je zgolj izjemno inteligentna, modra in odgovorna suha odločitev katalonskega političnega vrha, ki je dokončno odločitev prepustil prihodnosti, nas pa obenem potisnil v občutek opeharjenosti. Kar priznajmo si, mrhovinarji.
