Kdo, za vraga, je ekonomist iz Zasavja, ki je sicer že deloval v politiki, prepoznaven pa ravno ni bil, smo se spraševali. Politični analitiki so nam kmalu postregli z razlago, da v resnici nismo volili njega, ampak smo protestirali proti njegovemu protikandidatu. To je sicer znana metoda, ko voliš nove obraze zato, da preprečiš starim vzpon na oblast. Potem pa novi razsajajo en mandat in neslavno poniknejo v anonimnost. Drnovškova žalostna obletnica se prekriva prav z začetkom predvolilnega boja za nabiranje točk, kjer imajo novi obrazi precejšnje možnosti. Se bo žaloigra ponovila?
Nujno seveda ni, saj je Janez Drnovšek kmalu dokazal, da je nov tip politika, ki zna lobirati, sklepati kompromise in dvigniti glas, ko je to treba. Na dan prihajajo zmeraj nova pričevanja, kakšna je bila njegova vloga pri osamosvojitvi Slovenije, čeprav so ga takrat številni obtoževali, da je »Jugoslovenar«. Se spomnite, kakšen aplavz je doživel, ko se je pojavil v skupščini, kjer je France Bučar razglasil rezultate referenduma, moral pa bi biti v Beogradu? Se sploh zavedamo njegove vloge v pogajanjih z vrhom armade, ki je ukazal umik jugovojske iz Slovenije ? Ali sploh pomislimo, kako bi generali pustošili po Sloveniji, koliko množičnih grobišč bi imeli, če Drnovšek in nekateri drugi modri politiki ne bi utišali nastopačev, ki so se hoteli junačiti in izzivati armado?
V tujini so doktorja ekonomije, ki je znal nekaj tujih jezikov in je seveda razumel, kaj se dogaja v mednarodnih financah, predvsem pa, kakšne so razmere na sprtem Balkanu, zelo cenili. Pri tem je znal zelo slikovito pokazati, da politiki iz majhnih držav niso nujno tudi nepomembni. Ko se je bojeval za mir v Darfurju, ga je znani ameriški komentator vprašal, zakaj se s tem ukvarja prav Slovenija. Kar je pomenilo – majhna in nepomembna. In mu je vrnil vprašanje – zakaj ne Slovenija?
Novinarje je redko pustil blizu. Vedeli smo, da živi zdravo, da je asket in da ga pri njegovih športnih podvigih varnostniki komaj dohajajo. Pa je kljub temu usodno zbolel in takrat je pokazal tudi ranljivo plat svojega značaja. Po pomoč se je zatekal k nekaterim zdravilcem, a je proti koncu svojega življenja zelo glasno povedal, da pač lahko raka uspešno zdravijo samo onkologi in nihče drug. To je bilo dejanje, ki ga je sposoben le velik človek. Zapomnili smo si ga seveda tudi na božični dan, ko je – ves shiran in premražen – skušal z dvema zabojnikoma zagotoviti Strojanovim, da za praznike ne bi zmrzovali. In pobesnele domačine, ki so ga obkrožili.
Janez Drnovšek je bil politik, ki je najprej pomislil na korist države in šele potem na stranko, katere predsednik je bil, in prav zato mu lahko brez zadrege priznamo, da spada med redke slovenske državnike. Modrim državljanom bo na prihajajočih državnozborskih volitvah služil za merilo, kakšne voditelje pravzaprav hočemo. Pa sploh imamo kakšno pametno izbiro?
