Najprej me je prešinilo, da niso ravno praktične barve – svetla peščena se vendar umaže. In je takšne čevlje zelo težko čistiti, še posebej če jih morajo po predpisih vojaki nositi kar osem let. Res je sicer, da imajo še poletne in svečane čevlje, a vseeno – roki za zamenjavo so hudičevo dolgi. Najbrž so tudi zaradi tega nekateri šli na Poček v poletni obutvi, ker so jim s škornjev predčasno odpadli podplati, čevlji, ki jih je razkazovala ministrica, pa še niso pripotovali do njihovih enot.

Spomnim se prizora iz filma, ko so se partizani srečali z Nemci, da bi zamenjali nekaj ujetnikov. Partizanski pogajalci so po vsej enoti iskali (in slačili in sezuvali) vojake s primernimi suknjiči, hlačami in škornji, potem pa vse to skrbno zlikali in zloščili, da so naredili na sovražnika vtis dobro oskrbovane in urejene vojske. Kot poročajo poznavalci, je tudi v slovenski vojski, odkar so ji pred leti temeljito znižali proračun, tako – vojaki, ki gredo na misije, pač morajo biti opremljeni, kot se šika, zato zanje poskrbijo, za tiste, ki ostanejo doma, pa precej manj. Pa se je še nekaterim zgodilo, da so jim v Aziji odpadli podplati in so jih morali obdariti vojaki iz drugih držav. 

Kako se sploh lahko zgodi, da gredo nekateri vojaki v razcapanih uniformah in preluknjanih čevljih na vajo, ki se celo ocenjuje? Jih nihče ne postroji in pregleda, ali je vse v redu? Fantje, ki so nekoč služili JLA, se najbrž križajo – iz vojašnice niso smeli niti v mesto na sladoled, če niso bili vsi gumbi na mestu, uniforma zapeta do vratu, kapa na glavi pod pravim kotom in čevlji so se morali tako svetiti, da so lahko po potrebi služili za ogledalo. Če ni bilo vse tako kot treba, so jih dežurni na izhodu nagnali nazaj.                                                        

Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.