Pred kratkim sem srečala bivšo, medijsko zelo prepoznavno in s številnimi prodornimi prispevki ovenčano kolegico iz naše edine javne medijske hiše. Bila je jezna, da se je kar bliskalo. Dovolj mi je. Ta hiša mi je načela zdravje, pokončala me pa ne bo. Grem. Bom že našla kaj drugega, daleč stran od novinarstva, novinarjev in urednikov. Ker to, kar se zdaj dogaja, je »podn!« O podrobnostih in imenih ne bom. Ne bi bilo korektno. Jeza in razočaranje nista porok objektivnosti. A marsikaj, kar je povedala, mi je dalo misliti. Še najbolj to, da je razlika med razmerami pred desetletjem ali dvema in zdaj predvsem v urednikih. Nekdaj so to bili ljudje, ki so obvladali obrt, ki so vedeli, kako je videti profesionalni novinarski izdelek. Za njim in za novinarji, ki so jih podpisovali, so stali. Praviloma. Niso bili nujno zelo priljubljeni, a imeli so avtoriteto in red. Danes tega ni več. Danes so uredniki najeminentnejših oddaj in programov ljudje, ki se jim v hiši odkrito posmehujejo celo tisti, ki so komaj prestopili hišni prag. Kako naj taki ljudje urednikujejo, vodijo, je bentila. …»Dost' mam', škoda me je!«

Verjetno ima kar prav. Na eni strani razvedrilni  program, ki zadovoljuje, milo povedano, daleč najmanj zahtevno publiko, na drugi pa aktualnopolitični program brez repa in glave, brez načel in kriterijev, kjer lahko posamezni avtorji – beri odstreljeni uredniki – v goste vabijo kogarkoli, ali pa drugi nekdaj zelo ugledno mozaično oddajo spremenijo v avtorici všečno politično lepljenko. Govorim o oddajah Nedeljski gost in Utrip. Še kakšna bi se našla. In vse je v redu. 

Od tod do jeze zaradi RTV-prispevka ni prav daleč. In, saj vemo, ni jih malo, ki bi ga kar ukinili. Konec koncev tale RT- prispevek znese letno 153 evrov?! 

V Švici je bilo tudi veliko jeznih. Tudi tam so se odločili iti kar na referendum. Švicarji razumejo. Ko sem prvič slišala za to zamisel, sem bila, ker pač živim v Sloveniji, kjer je mogoče  zrušiti ali dobiti vsak referendum, za katerim stoji prava in vedno ista politična opcija – konec koncev zaradi svoje samopromocije jih sploh prirejajo – prepričana, da je prispevek za njihov javni RTV-servis zgodovina. 350 evrov letno je tudi za Švicarja pač 350 evrov. No,  pa sem se zmotila. 70 odstotkov Švicarjev je razumelo, da je neodvisni javni RTV-servis nuja, pogoj za nadaljnje sobivanje štirijezične, gospodarsko uspešne in nevtralne Švice. To so atributi, ki jih državljani cenijo in plačujejo. To je življenje, ki ga ni mogoče kar tako na milost in nemilost prepustiti naključnim špekulantom, ki dandanes po vsem svetu vstopajo v lastniške in upravljavske strukture medijev. Konec koncev s stoletji pridobljeni položaj se tudi v Švici lahko hitro skrha, če bi se ljudje pod vplivom takšnih in drugačnih lažnih, neverodostojnih, goljufivih in ne vem še kakšnih komercialnih prinašalcev »resnic« na nekih volitvah ali referendumu odločili za neke novodobne tolovaje, ki o politiki, vodenju države in mednarodnem razmerju sil ne bi nič vedeli, bi pa znali uničiti vse in vsakogar,  ki kaj velja. Ne le zato, ker je Švica v vseh obdobjih in svetovnih krizah v svojih sefih hranila denar največjih bogatašev in lopovov, tudi zato, ker se je svojega položaja vedno zavedala, je preživela. Tudi brez EU in NATA. Pametno so morali ravnati in odločati. In zato so potrebovali prave informacije. Ker jim jih je nacionalna RTV očitno zagotavljala, so jo podprli. Tudi poslej se ji ne bo treba prostituirati za vsak frank. Lahko bo delala program.

Slovenci o nacionalnem javnem servisu nimamo dobrega mnenja. Dostikrat upravičeno, včasih morda tudi pretiravamo. In priznam, da sem kar malo žalostna, ko pomislim, kaj bi se, če bi pri nas prišlo do referenduma o RTV-prispevku, zgodilo. Nisem prepričana, da bi Slovenci dojeli, kaj to pomeni. Pa čeprav ni treba biti posebno pameten, da ugotoviš, da se ne bi odrekli le vsemu, česar v programu ne maramo. Recimo – sledim svojemu okusu – petkovim tralala poskočnicam in še bolj tralala voditeljem, nedeljskim vikendom z vedno istimi gosti in domislicami, kvizom, Zvezdanam, slabo pripravljenim škandaloznim  Tarčam … Ne, odrekli bi se možnosti, da ohranimo vsaj en medij, od katerega smemo zahtevati vsaj načelno objektivnost. Vsaj to tako zelo osovraženo in resnici na ljubo vse prej kot upravičeno uravnoteženost.  

In odrekli bi se upanju, da bo vse tisto, kar sem zgoraj naštela, enkrat vendarle nadomestil dostojnejši, za večino gledalcev manj ponižujoč program.

Nujnost verodostojnih informacij. Mediji so bili vedno željen plen. Nekdaj izključno politike, danes, ko je večina dobila zasebne lastnike, pa tudi kapitala. Oziroma povedano drugače: v zasebnih  medijih je to, kar je bilo nekdaj poslanstvo, na primer informiranje, obveščanje, javni servis, bolj nujno zlo kot kaj drugega. V zadnjih letih se je število redno zaposlenih novinarjev v Sloveniji zmanjšalo za 200, kar tretjina vseh pa dela v negotovih delovnih razmerjih.

Lastništvo in vodenje največjih medijskih hiš so prevzeli ljudje, ki jim ni šlo za poslanstvo. Redakcije so oklestili do neprepoznavnosti. Na cesto so zmetali tudi najboljše. Za urednike so prihajali ljudje, ki se jim o medijih in novinarstvu ni niti sanjalo. Samo nekaj let je bilo potrebnih, da se je nekdaj močna medijska krajina v Sloveniji zrušila. Tudi brez konkurence svetovnega spleta bi se. 

Naklade padajo, z njimi vpliv in  tudi zaslužek. In s tem verjetno tudi lastniški in finančni interes novih lastnikov. Ohranja jih le še njihovo politično zaledje. Vsi ga imajo. Mediji vsaj med starejšo populacijo še ohranjajo vpliv, mlajši pa se selijo na splet, na družabna omrežja, podcaste …. A vprašanje, na katerega nimam odgovora, je: ali lahko vsa ta razpršena in nepregledna ponudba nadomesti javni medijski servis, ki nam vsem skupaj in vsakomur posebej zagotavlja informacije, nujno potrebne za  naše temeljne opredelitve in odločitve? 

Govorim o demokraciji. Parlamentarni demokraciji. Govorim o volitvah. Tudi o referendumih, če hočete. Sliši se zelo stereotipno, a samo javni servis, kar naj bi javna RTV-hiša bila, nam je DOLŽAN (!!!) zagotoviti  verodostojne informacije. Vsi drugi so odkrito na trgu in smejo, ne glede na razglašene kodekse, temu primerno tudi ravnati. RTV Slovenija pač ne.  A  to v razmerah, kot jih je opisala kolegica iz začetka tega zapisa, ni mogoče. Uredniki pač niso le ljudje, ki dobivajo nekaj višje plače, temveč so to visoko usposobljeni strokovnjaki z veliko znanja, osebno integriteto in profesionalnim odnosom do dela in kolegov. Ne morem trditi, da takih ni več. A o  mnogih, ki so vsaj nekaj časa greli pomembne uredniške stolčke na nacionalki, dvomim. Zelo dvomim. Milo rečeno.  

Tudi zato Bog ne daj referenduma po švicarskem vzoru!