Počasi in previdno je sedel na širok prag zapuščene hiše, privihal hlačnico in začel z barvicami, ki jih je potegnil iz žepa, pleskati svojo nogo od kolena navzdol. Ne vem, za kaj je bilo to potrebno, saj je bila polna globokih gnojnih ran, ki so bile videti že dovolj grozne. Z malo vijolične in črne je vse skupaj samo še poudaril. Tako, delovni dan se je začel, si je najbrž mislil in se zleknil na prag. Tisto jutro sem bila vsekakor prva, ki mu je v obtolčeno konzervo natresla nekaj drobiža. Nisem se spraševala, kako je pristal na tistem mrzlem pragu in ali si je morda sam kriv, da je tam, namesto v topli postelji; si bo res kupil kruh, kot je momljal med prosjačenjem, ali pa bo vse pri priči zapil? Če bi ga vprašala, bi najbrž slišala napol resnično, napol izmišljeno, vsekakor pa tragično zgodbo.
Že zdavnaj sem se odločila, da si ne bom postavljala vprašanj o tem, zakaj kdo prosjači, kakšne možnosti je imel, pa jih ni izkoristil, kaj je v življenju zagrešil, ali pa da naj gre delat, saj je očitno še dovolj pri močeh – in podobne modrosti. Gre za izključno moj odnos do človeka, ki je pred menoj. Življenjske izkušnje so me pripeljale do tega, da se nekje tam v možganih sprosti meglica sentimentalnosti in mi ukaže, naj ne bom skopuška in naj kaj dam ter se zavedam, kako sem srečna, ker sploh lahko kaj dam. Če tiste meglice ni, grem naprej.
Ampak zmeraj znova me pripravijo do razmišljanja ljudje, ki prodajajo časopis Kralji ulice. Ker berem tekste, ki so jih napisali sami ali pa o njih drugi, si jih tudi z zanimanjem ogledujem. Običajno so prijazni, urejeni ljudje, in tako se mi dogaja, da jim denar dam, časopisa pa ne vzamem, ker jih imam doma že kar precej iz istega meseca. Priznati moram, da se pri teh prodajalcih večkrat sprašujem, kako za vraga se jim je zgodilo, da so na cesti.
Morda pa je bilo tako kot pri Mladenu Vujinoviću in njegovi ženi, ki sta 36 let živela v hiši na Vrhniki, potem pa so ju po nekajletnem sodnem procesu (zemljišče je kupil znan bogataš za industrijsko cono) na veliko soboto izselili. Kaj je zagrešil invalidski upokojenec z 270 evri pokojnine, ki je že dovoljšen razlog, da veliko možnosti ravno ni imel? Zgodba je dolga, opisali so jo kolegi v Dnevniku, pomemben je pa razplet – čeprav so na občini Vrhnika dolgo vedeli, da bosta ostala dva priletna občana na cesti, niso storili prav veliko. Župan ne more nič, prostih socialnih stanovanj nimajo, a najbolj pogreje prekopiran seznam oglasov za stanovanja, ki ga je dobil Vujinović na centru za socialno delo. Ko je klical na zapisane telefonske številke in pojasnil, da bo del najemnine plačevala občina kot subvencijo, stanovanja seveda ni dobil. Pri tem najprej pomisliš – kakšno srce imajo delavke, ki neukega invalida napotijo v boj za najem stanovanja, namesto da bi to opravile same? Za kakšnega vraga so že tam? Niso na občini našli niti ene samo drvarnice in spalne vreče, kjer bi bilo topleje kot pod kozolcem, kjer je nesrečni deložiranec preživel prvo noč svojega brezdomstva, medtem ko je žena našla začasno ležišče v tesnem stanovanju svoje sorodnice? Oprostite, te zgodbe pa ne razumem. A smo še socialna država? Dragi moji lovilci naših glasov, to je predvolilna tema, ne pa, koga je treba pribiti na križ za preplačani TEŠ 6 ali referendum za drugi tir (stal bo 3,5 milijona). Navsezadnje bomo s socialnih tem kmalu prišli na vprašanja, kam ponikne denar, da nam potem zmanjka za najosnovnejše stvari. In predvsem, kam je poniknila človečnost.
Objavljeno v Zarji št. 15, 10. 4. 2018.
