Že dolgo je poznana (zlo)raba statistike, s katero lahko dokažemo skoraj vse. Začel bom s primerom vasi Socka, o katerem sem že pisal. Po vestno vodeni župnijski knjigi umrlih je namreč od leta 1981 do leta 1996 umrlo 113 ljudi, od tega za rakom 35, kar je 31 odstotkov vseh umrlih (takratno slovensko povprečje je bilo 20 odstotkov). Zadosten razlog za ukrepanje, ki se ni zgodilo, ker so odgovorni problem »utopili« v statistični manipulaciji med incidenco raka in smrtnostjo zaradi raka. Tudi takrat so se sklicevali na register raka (atlas raka). Strokovnjaki z Onkološkega inštituta so »ugotovili«, da incidenca rakavih obolenj v Socki ne odstopa od slovenskega povprečja – toda problem je bila smrtnost, ne pa incidenca. Citirali so atlas raka, ki pa ne more dati odgovora na vprašanje, zakaj je prav v tem naselju umrljivost za rakom višja. Posamezen rak je v atlasu opredeljen po organu, ki ga prizadene ne glede na histološko vrsto, ki edina dokazuje poreklo raka. To je lahko različno, ker so tudi dejavniki tveganja za različne vrste raka različni. Kancerogeni pesticid dicofol, ki je bil uporabljen na hmeljiščih okrog Socke, bi lahko povzročil več vrst raka. Izračuni incidence rakavih obolenj imajo pri lokalnih populacijah še dve pomanjkljivosti. Prva je, da pri malih populacijah narašča vpliv naključja, zato se v njih lahko pojavljajo skrajne vrednosti incidence. Druga pomanjkljivost je sprememba incidence zaradi migracij prebivalstva ali dinamike samih rakavih obolenj. Skratka, noben tovrsten atlas raka ne more dati odgovora na bistveno vprašanje, zakaj je prav v tem in ne v drugem naselju obolevnost višja, nižja ali pa enaka. Incidenca rakavih obolenj je lahko celo v povprečnih vrednostih neke regije ali države, čeprav je lokalno nekaj hudo narobe. Arbitriranje zgolj z incidenco torej ni znanstvena metoda. Tuja stroka svetuje vpeljavo dodatnih kazalnikov, kot sta umrljivost in stopnja preživetja obolelih, predvsem pa so nujno potrebna sistematična znanstvena raziskovanja populacije na lokalni ravni. Torej mora resno znanstveno delo temeljiti na podatkih o uporabljenih strupih, njihovi toksikologiji, njihovem sinergističnem učinkovanju in biomagnifikaciji skozi čas. Ta znanja pa so odgovorni »prešpricali«. To ni več znanost, temveč čuden hibrid med znanostjo in medicino kot stroko. S prijatelji sem z uporabo Bayesovega teorema, ki prevaja splošno verjetnost v konkretne vzročne zveze, dokazal, da je tragedijo Socke povzročil pesticid dicofol, ki so ga kasneje prepovedali. Vzročno povezavo smo dokazali tudi z genotoksičnimi testi prsti. Naj dodam, da je takratna državna sekretarka na MZ »ugotovila«, da so v Socki najbrž manj umirali za srčno-žilnimi obolenji in drugimi vzroki smrti, zaradi česar se je statistično močno »dvignilo« število umrlih za rakom. Vsaka podobnost s sedanjo interpretacijo prvega mesta Slovenije v EU po umrljivost za rakom je zgolj naključna.
Posledice PCB v Beli krajini
Lokalna epidemiološka študija ni bila opravljena niti ob kontaminaciji reke Krupe s PCB, čeprav gre za eno največjih točkovnih obremenitev s temi strupi na svetu. Izpustom PCB iz tovarne kondenzatorjev Iskra Semič leta 1983 je botrovala kriminalna malomarnost vodstva – 13 ton PCB se je izpralo v kraško podzemlje, izparelih 27 ton pa je kontaminiralo prst in organizme. Leta 2011, torej 28 let pozneje, je ZZV Novo mesto objavil odlično analizo Posledice vpliva PCB na okolje v Beli krajini z oceno tveganja za zdravje ljudi zaradi uživanja doma pridelanih živil (perutnina, jajca, mleko) in rib iz reke Krupe. PCB so našli povsod, v jajcih do 18-krat, pri kokošjem mesu pa je bil »prag za ukrepanje« presežen do 54-krat! Izmerjene vrednosti v ribah iz Krupe in Lahinje so bile alarmantne, »prag za ukrepanje« je bil presežen od 154-krat pa vse do neverjetnih 1674-krat, kar je še sedaj svetovni rekord za kontaminirano postrv. Na prostovoljcih so opravili analize krvnega seruma in materinega mleka in prav tako našli močno povečano vsebnost PCB. Ob koncu študije je ZZV Novo mesto zapisal: »Izdelati predlog programa kliničnih raziskav, ki bi jih izvedli na prizadetem območju z namenom ugotavljanja zdravstvenih posledic izpostavljenosti PCB.« Raziskovalna skupina za epidemiologijo in register raka Onkološkega inštituta v Ljubljani je julija 2011 izdala zaključno poročilo Geografska analiza incidence raka v Beli krajini in okolici, v katerem naj bi ugotavljali morebitni presežek incidence raka zaradi izpostavljenosti PCB. Analiza je bila opravljena za 46-letno obdobje, od leta 1962 do 2007, tudi za raka jeter, žolčnika, trebušne slinavke in ne-Hodgkingove limfome. Nekaj njihovih ugotovitev: prebivalci v JV regiji imajo v primerjavi s celotno Slovenijo v zadnjih 25 letih značilno večje tveganje za raka danke in pljučnega raka; moška populacija oboleva značilno pogosteje za jetrnim rakom; pri ženskah je za 4,3-krat povečano tveganje za raka žolčnika. Ugotovili so, da je pri moških z jetrnim rakom povezava s PCB »malo verjetna«, kajti vključiti bi bilo treba še kancerogeni potencial alkoholne ciroze! Pri ženskah pa naj bi presežek zbolelih za rakom žolčnika »že dosegel vrh«! Raziskava je bila opravljena površno, obravnavala je le ozko skupino zdravstvenih tveganj, in še to le z nekaj vidikov. Raziskovalci niso upoštevali celotnega spektra strupenosti PCB z izjemno širokim učinkovanjem in posledicami. Manjkajo raziskave maščobnega tkiva, incidence TDS pri moških, pojavnost reproduktivnih malformacij pri novorojenih dečkih, incidence endometrioze pri ženskah ter vedenjskih, motoričnih in grafomotoričnih motnjah pri otrocih. Povirje Krupa–Lahinja–Kolpa bi bil idealen poligon za raziskave feminizacije samcev rib in dvoživk, razvojnih nepravilnosti njihovih zarodkov ter stanja kontaminacije s PCB v prehranskih spletih narave. Nič od tega ni bilo storjeno, hkrati pa brez vsakršnih ukrepov za sanacijo posledic kontaminacije!
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
