Na pomoč, cvetača raste v hladilniku!

Sodobni človek ima dve skrajni izbiri, ali umre ob praznem krožniku zaradi lakote ali pa ob obloženi mizi zaradi degenerativnih bolezni. Na prvo nas opozarja milijarda lačnih, na drugo pa milijarde bolnih. Usodo lačnih določajo politične odločitve, siti pa si jo izbirajo z lastnimi odločitvami. Police supermarketov se šibijo od obilja hrane, iluzija rajskega vrta je popolna, in kot vsaka iluzija prinaša boleča spoznanja. Prvo je, da nas prav to obilje ubija, in drugo, da je znanost tako napredovala, da je tako rekoč nemogoče najti popolnoma zdravega človeka. Zato resni raziskovalci svarijo, da bi danes le z velikimi težavami napisali učbenik normalne fiziologije človeka.

Gremo v supermarket in zagledamo grozdje. Vemo, da so pri nas trte še v mirovanju, komajda so opazni popki v nabrekanju, vendar so sadeži tako zapeljivi in prav ta dan še »v akciji«, zato jih brez premisleka kupimo. Doma odstranimo plastični omot in stiroporni podstavek ter zagrizemo v ta privid jesenskega obilja. Grozdne jagode so debele in vodene, vendar še vedno sladkega okusa. In pečke ne obtičijo med zobmi, saj sadeži nimajo več semen. Fino, kam pa naj pljunem zoprne pečke? Skratka zadovoljili smo svoje potrošniške fantazije, ki nam jih je pričarala reklama, in se uspavali v prepričanju, da je vsa hrana, ki je na policah, preverjeno neoporečna in zdrava. Toda dejstva govore popolnoma drugačno zgodbo. Privid o zdravi hrani širijo institucije, ki naj bi skrbele za javno zdravje, vendar moramo vedeti, da gre zgolj za gnil kompromis med industrijo in politiko, ki naj ljudstvu daje vtis, da je vse pod nadzorom in varno. Recimo standardi o »še dopustnih dozah ostankov pesticidov« v hrani, ki ne upoštevajo dognanj poštene znanosti o sinergičnih učinkih kemikalij ter njihovi bioakumulativnosti, sposobnosti biomagnifikacije in transgeneracijskem učinku. Raziskave govore, da je vsebnost bioaktivnih snovi v pridelkih industrijskega kmetijstva v štiridesetih letih upadla najmanj za polovico. Pomenljiva je nemška analiza, ki je v jabolkih našla manj kot dvajsetino količine železa, ki je bila nekoč v njih. Torej dvajset plantažnih jabolk odtehta eno starožitno. Seveda to industrije ne skrbi, saj nam toliko uspešneje prodaja prehranska dopolnila. Industrija je tudi »odstranila« nadležna semena iz sadežev in dodala skrita presenečenja, ki pa jih redko odkrijemo. Naj to opišem z dvema prigodama.

Cvetača rasla v hladilniku

Bil je ponedeljek pred nekaj leti, ko me je poklicala prijateljica, sicer novinarka pri znani komercialni TV-hiši. Z rahlo histeričnim glasom je kriknila: »Cvetača je še enkrat večja, kot je bila!« Ker sem vedel, da je pred kratkim trato spremenila v vrt, sem ji rekel: »Čestitam, lepo ti gre od rok vrtnarjenje.« Toda preslišala je pohvalo in s tresočim se glasom dahnila: »Ne na vrtu, v hladilniku.« »Kje? V hladilniku?« sem bil začuden. Ona pa je s smrtno resnim glasom nadaljevala: »Da, v hladilniku. V petek sem kupila cvetačo, da bi si pripravila dobro kosilo, pa me je druščina povabila za konec tedna na vikend. Vrnila sem se v nedeljo zvečer, in ko sem danes odprla hladilnik, je bila cvetača tako velika, da je privzdignila zgornjo polico.« Šlo mi je na smeh, ko sem ji rekel: »Vzemi cvetačo, jo prereži na pol in mi povej, kaj si našla v kocenu.« »Neee, ne upam se niti odpreti vrat hladilnika!« je prestrašeno govorila. Potem je to le storila, pod pogojem, da ves čas ostaneva na telefonski zvezi kot v neposrednem radijskem prenosu, in našla v cvetači ampulo. V ampuli je bil rastni hormon. Podobno zgodbo, vendar ne s tako dramatičnim scenarijem, sem nedavno slišal od znanke, ki je prav tako v petek kupila v folijo zavito glavo solate ledenke. Po treh dneh je na začudenje vse družine glava solate v hladilniku narasla na dvojno velikost. Tokrat v kocenu ni bila ampula, temveč nekaj podobnega razkrajajoči se beli tabletki. Še ena oblika rastnega hormona.

Za rastlinski rastni hormon ne obstoje podatki o tveganjih za človekovo zdravje, vendar prisotnost sintetičnih učinkovin v hrani nedvomno sproža tesnobo med ljudmi. Posebej tistih kemikalij, ki niso zaznavne z našimi čutili, pa zanje vemo, da ob dolgotrajni izpostavljenosti, četudi ob »še varnih dozah«, povzročajo resna degenerativna obolenja. Slednja pa so v skokovitem porastu.

Debeli otroci s Krete

Industrijska procesirana hrana je danes največje tveganje za zdravje, saj povzroča več smrti kot tobak in alkohol skupaj. Toda o teh temah se je težko pogovarjati, saj hitro trčimo ob ogorčenje posameznikov, ki odsevajo v izjavi: »Kaj naj pa sploh še jem?« Ali pa v pogledu na supermoderno sterilno kuhinjo, kjer kraljuje mikrovalovna pečica, da ulične hitre hrane niti ne omenjam.

Poglejmo si podatke o rasti globalne prodaje od leta 2011 do leta 2016, hitra hrana beleži skok v višini 30 odstotkov, porast pakirane hrane v zgolj teh petih letih pa je 25-odstoten. Zanimivi so podatki o rasti prodaje hitre hrane in prigrizkov v Kitajski, ki jih je skupaj s kitajskimi kolegi obdelal Barry Popkin z Univerze Severna Karolina. Do leta 2004 je tam v veliki meri prevladovala kitajska tradicionalna hrana, potem pa je počilo. Opazovani sta bili starostni skupini od 19 do 44 let in otrok od 2. do 6. leta v obdobju do leta 2015. Pri obeh skupinah hitra hrana predstavlja že dve tretjini dnevno zaužite hrane. Neverjetna sprememba zgolj v desetih letih! Podoben proces poteka po vsem svetu. Že desetletja je po svojih dobrodejnih učinkih znana »sredozemska prehrana«, bogata z ribami, paradižniki in olivnim oljem. Vendar se je bolj ali manj ohranila le še v Franciji, kajti po raziskavi (WHO, 2017) so otroci iz Španije, Italije in s Krete ta čas med najdebelejšimi v Evropi.

Po drugi strani pa je zanimiva raziskava, ki jo je opravil japonski epidemiolog Fumiaki Imamura. Ugotovil je, da na Zahodu ni edini vzrok za debelost dodani sladkor, temveč tudi rafinirana rastlinska olja (predvsem sojino in palmovo), ki so poglavitna sestavina procesirane hrane. Še bolj presenetljivo razkritje pa prinaša njegov članek v prestižni medicinski reviji Lancet leta 2015. Njegova skupina epidemiologov si je zastavila vprašanje, v katerih delih sveta jedo povprečno najbolj zdravo hrano. Obravnavali so obdobje od leta 1990 do leta 2010 in njihova ugotovitev je šokirala predvsem zahodno javnost. Najbolj zdravo hrano na svetu jedo, po vrstnem redu: v Čadu, na Maliju, v Kamerunu, Gvajani, Tuniziji, Sierri Leone, Laosu, Nigeriji, Gvatemali in francoski Gvajani. Večina držav je iz podsaharske Afrike, toda ali ne vlada tam huda lakota? Imamura odgovarja: »To drži, tam je na žalost četrtina prebivalstva nedohranjena, vendar smo raziskovali kakovost hrane, ne pa njene količine in stopnje prehranjenosti prebivalstva.« Racionalni um znanstvenika je začrtal ostro mejo med lakoto in kakovostjo hrane, kar pa lačnim ni v nobeno uteho. Ironija, da iz sveta pomanjkanja hrane prihaja rešitev za razviti svet, ki oboleva pri obloženih mizah. Da je to res, je razvidno iz lestvice desetih držav z najslabšo prehrano: Armenija, Madžarska, Belgija, ZDA, Rusija, Islandija, Latvija, Brazilija, Kolumbija in Avstralija. Slovenije ni na nobeni od obeh lestvic.

Več v reviji Zarja št. 14, 2. 4. 2019.