Kam natančno pa greva, me je zanimalo. Na pokopališče, je ustrelila in naštela, koliko njenih prijateljev, sošolcev, ljubimcev, sovražnikov in dobrotnikov je že tam. Kako jih boš pa našla, me je zaskrbelo. Saj imajo vendar kakšen načrt, je bila prepričana. Izkazalo se je, da ga pravzaprav nimajo, pomagajo ti lahko edino tako, da umreš in potem po nekakšnih parcelnih številkah odkrijejo, kam te morajo zagrebsti. Ker pa so bili pristojni zaposleni s pokojniki, ki so to pravkar postali, niso imeli časa za ubadanje s tistimi, ki so že dolgo njihove stranke oziroma stanovalci ali kako bi se temu že reklo. Zato je babica ubrala krajšo pot – izvlekla je telefon in začela gnjaviti vse, ki so kdaj živeli v njenem rodnem kraju, pa čeprav že dolgo niso več tam. »Ti, halo, Lojzka, ti nedvomno veš, kje je pokopan Pepo, ki je sedel s teboj v tretji klopi pri biologiji, pri fiziki pa v četrti,« je bila skrajno jasna. Prijateljica niti tega ni vedela, da je nesrečni Pepo umrl, se pravi, da ni bila na pogrebu, iz česar logično sledi, da tudi poti do groba ne pozna. »Kaj pa delaš na pokopališču, koza stara,« se je ljubeznivo drla dotična Lojzka, da sem slišala tudi jaz. »Še prehitro te bodo pospravili v kakšno žarno nišo, zato pojdi raje v bife in ga zvrni dva deci na zdravje!« Ti pa res ne premoreš nikakršne čustvene inteligence, se je obregnila babica. Kaj pa pieteta, počastitev spomina na lepe stare čase in podobna jajca, se je zapletla, medtem ko je ona druga kokodakala, da zakaj išče ravno Pepota, ki je hkrati hodil z dvema, babica bi bila najbrž tretja, če ji ena od onih dveh ne bi pravočasno in precej glasno dopovedala, da je silak že zaseden. Kako zanimivo, sem rekla in skušala izvedeti kaj več, ko je babica zakričala in se naslonila na bližnji nagrobnik. Na tleh je ležala peta z njenih salonarjev. Za kakšnega vraga pa hodiš na pokopališče v plesnih čevljih, me je zanimalo, ona pa, da bi vendar lahko koga srečala, kaj bi si pa mislil, če bi jo videl v kakšni krampasti obutvi. A se je morala navsezadnje sprijazniti z njo – iz prtljažnika sem vzela svoje pohodne gojzarje, da ni hodila naokoli bosa. Pri priči ti greva kupit čevlje, sem rekla in pripomnila, da jih dobi za rojstni dan. Prav, je rekla, ampak tudi ti bodo s peto. Prav, sem vzdihnila, kar si boš izbrala, to boš nosila. In sva šli v nekakšno veleblagovnico in tam niti ni preveč komplicirala – kar hitro je bila v novih salonarjih.
Potem pa je hotela na stranišče. Begali sva iz nadstropja v nadstropje, tu in tam je bilo videti nekakšne preostanke nečesa, kar je bil nekdaj najbrž jasen napis WC. Ko sva prišli na cilj, kamor so naju vodile puščice, so bila tam ali zaklenjena vrata ali pa je bilo za vrati skladišče. Fak, sem rekla, takšen nakupovalni center vendar mora imeti toaletne prostore. In sem povprašala v eni, pa v drugi trgovini, nikjer niso razumeli, kaj pravzaprav sprašujem. Bi rada kupila toaletni papir ali pa morda osvežilnik zraka? Nazadnje sem le naletela na trgovko, ki je zelo jasno pokazala, kam gre še cesar peš. Babica se je zakadila na stranišče in potem je ni in ni bilo od nikoder. Za njo sta šli v tiste prostore še dve ženski in tudi oni dve sta izginili. Ampak čez čas se je vendarle zaslišal rahel »na pomoč«.
Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.
