Mnenja

Vreme je najhujši terorist

Sonja Grizila
9. 7. 2019, 08.34
Posodobljeno: 9. 7. 2019, 08.37
Deli članek:

Česa se množično bojimo zadnje čase?

Shutterstock
....

Teroristov najbrž ne, nobenih izkušenj nimamo z njimi, čeprav bodo enkrat najbrž našli tudi nas. Vojne tudi ne, svet je sicer v večni napetosti, toda glavni izdelovalci in prodajalci orožja so poskrbeli, da je vsaj pri njih in okrog njih mir. Bolezni? No, seveda, ampak o epidemijah, ki bi v hipu zdesetkale prebivalstvo, zares ne razmišljamo, saj jih za zdaj znamo ustaviti. Lakote, pomanjkanja? To je seveda realen strah, a v presitem delu sveta, kamor za zdaj še spadamo, znamo in zmoremo toliko poskrbeti drug za drugega, da ni treba nikomur umreti od gladu. Skoraj nikomur.

Še najbolj se zadnje čase bojimo – vremena. Nobena oddaja nima tako dobre gledanosti in poslušanosti kot vremenske napovedi. Prizori poplav, od plazov podrtih hiš in cest, vetrolomov, v žled vklenjene narave, od toče uničenih polj in vinogradov ter gorečih gozdov so postali vsakodnevni tudi pri nas in ne le tam daleč, na drugi strani oceana. Ko sem videla pred petnajstimi leti na našem hribčku nad Vipavo čisto pravi tornado, ki je v premeru desetih metrov pustošil po vasi, ruval drevesa, trgal vrata s tečajev, sesal stole in mize s teras in strehe s hiš, smo si rekli, da je to pač splet nesrečnih okoliščin, ki se dogodi vsakih sto let. Pa žal ni bil zadnji. Letos smo že dvakrat zamenjali internetni modem, ki ga je uničila posredna strela, ki je udarila v transformator sredi vasi. Kar veliko telefonov, televizorjev in računalnikov je bilo uničenih, čeprav so bili izklopljeni. Posledic posredne strele pa zavarovalnica ne plača. Ker gre za tako imenovano višjo silo.

In ta višja sila nas čedalje bolj obvladuje. Ko zabliska in se začnejo bližati nevihtni oblaki, začnejo verni moliti, drugi pa so zelo blizu tega. Pa čeprav živimo v stolpnicah, kamor ne sežeta povodenj in plaz, bo vreme uničilo premoženje komu drugemu in bo oklestilo letino, da bomo potem vsi plačevali dražjo hrano, uvoženo z drugega konca sveta, in porabili davke za popravilo škode namesto za zdravstvo in šolstvo. In to, žal, sploh ni vse, vreme namreč neposredno ubija, in to na desetine, stotine, tisoče ljudi hkrati. Na mojem hribu me ne more zmaličiti cunami, toda če me kje na prostem zasuje kot jajce velika toča ali pa me oplazi padajoči daljnovod, bom težko ostala živa in cela.

In čeprav vse to vemo, se še zmeraj najdejo veseljaki, ki trdijo, da se Zemlja pravzaprav ohlaja in ne greje, da se je nesmiselno ukvarjati z ekologijo, ker se v resnici samo troši denar in odžirajo delovna mesta, in da se bo vse uredilo. Dejstvo, da svet veliko več plačuje za ohlajanje kot za ogrevanje, nikogar več ne preseneča. Vplivni politiki sedijo v svojih klimatiziranih palačah in se igračkajo z okoljskimi sporazumi, vsi drugi pa tam zunaj zmrzujemo ali pa se cvremo in nam je čedalje bolj jasno, da se moramo kar sami spopasti z vremenom. Na segrevanje ozračja imamo kot posamezniki bolj malo vpliva, to je domena meddržavnih sporazumov, zato pa smo odgovorni za izolacijo svojih stanovanj, za barikade, ki preprečujejo vdiranje vode, za očiščene odtoke, za načrt, kako se bomo rešili, če pride do najhujšega, in za odprto srce, da bomo ponudili streho tistim, ki bodo zaradi vremena ostali brez nje. Zadnjič sem videla na ekranu jokajočo žensko, ki ji je v zadnjem letu kar dvakrat drla reka skozi hišo, prej pa je bil petdeset let mir. Kar odselila se bom, je hlipala. Kam? S čim? Kdo bo kupil hišo, ki je bila v enem letu kar dvakrat namočena do oken? 

Več v reviji Zarja št. 28, 9. 7. 2019.