Mnenja

Otrok Greta

Majda Juvan
8. 10. 2019, 18.00
Deli članek:

Revija Zarja
Majda Juvan

Greta Thunberg. Ko sem prvič zasledila njeno bivakiranje pred norveškim parlamentom, sem najprej pomislila na njene starše. Kaj je z njimi, zakaj ne zaščitijo otroka, je pošljejo v šolo? O. K., strah pred prihodnostjo, strah pred dejstvom, da smo prihodnost prihodnjim generacijam v dobršni meri že zapravili, si delimo. Ampak otrok? A o fenomenu Greta sem resnično podvomila šele, ko sem jo videla in slišala. Tako strašljivo jeznega otroka ni prijetno videti. Njeni pogledi so naravnost ubijalski. Kot v kakšni hollywoodski grozljivki z otrokom v glavni vlogi. Nikoli jih nisem marala. A mojim dvomom navkljub, institucija, imenovana Greta, je postala globalno okoljevarstveno gibanje. Gibanje, ki ga potrebujemo bolj kot kdajkoli. Na podnebne cikluse planeta Zemlja ljudje ne moremo vplivati, na tisti del, ki ga povzročamo sami, bi morali, da se ne bomo že čez desetletje ali dve klali zaradi vode in kisika. 

Tako kot večina poklicanih in nepoklicanih sem tudi jaz začela guglati to Greto. Obvladovanje odra in javnih nastopov sem pripisala družinskemu poreklu. Mama je pevka, oče igralec. Dejstvo, da se ta šestnajstletnica nikoli ne nasmeje, pa njeni bolezni. Pri enajstih so ji zdravniki diagnosticirali depresijo, zatem aspergerjev sindrom, avtistično motnjo, ki se kaže v tem, kako posameznik dojema svet okoli sebe, in še selektivni mutizem, anksiozno motnjo, zaradi katere lahko posameznik preneha govoriti, oziroma, kot pravi Greta, spregovori samo, ko ima povedati res kaj pomembnega. In Greta govori o podnebnih spremembah.  

Zdaj potuje po svetu, se udeležuje najpomembnejših političnih maš in mitingov tega sveta. Jezno gleda in se ne zmeni za dopadljivost. Tistim, ki so prepričani, da vedo vse, tistim, ki imajo dejansko največji vpliv in moč na tem svetu, pripoveduje, da so goveda v človeški podobi. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019