Še pred nekaj meseci smo pisali o tem, da se glede sežiganja odpadkov in manevriranja s previsokimi mejnimi vrednostmi, ki dejansko dovoljujejo zastrupljanje ljudi, oglaša zgolj peščica zdravnikov. Zdaj se jih je skupaj s prvopodpisano zdravnico Nevenko Mlinar iz ambulante v Desklah oglasilo kar 314. Mlinarjeva je navedla strašljiv podatek, da je v zadnjih 20 letih v Desklah za mezoteliomom, redkim, a izredno agresivnim rakom (vzrok zanj je že majhna izpostavljenost azbestu) zbolelo 82 ljudi. Če bi bila to povprečna slovenska ambulanta, bi v tem obdobju zaradi mezotelioma zbolel manj kot en bolnik. Kar 70 odstotkov vseh mezoteliomov v Sloveniji je iz Soške doline, pa že dolgo opozarja in pogumno odbija grožnje in pritiske dr. Metoda Dodič Fikfak.
Ta tudi jasno pove, da zdravnikom stanja v ambulantah ni lahko gledati in da je treba vedeti: sosežigalnice odpadkov izločajo za zdravje ljudi zelo strupene snovi – od težkih kovin do organskih topil, celo paleto nevarnih snovi.
V Sloveniji pa z blagoslovom državne agencije ARSO, ki bi morala ščititi državljane, sosežigalnicam dovoljujemo kar trikrat večjo koncentracijo strupov kot sežigalnicam.
Zdravniki so se v tem času oglasili prav zaradi postopka na ARSU, ki naj bi sosežigalnicam dovolil še več odpadkov za sežig: s 109 tisoč ton na leto na kar 135 tisoč ton! Zdravniki torej opozarjajo, naj ARSO nikar ne zviša količine odpadkov. A v tem primeru bi morali zahtevati več – ker si to zaslužimo. Zaslužimo si sežigalnice, kot je tista na Dunaju. S celo serijo čistilnih naprav, ki prečistijo dimne pline bistveno bolj, kot to počno v cementarnah pri nas. In kjer v pregovorno zeleni Sloveniji, kjer je menda vsakemu mar za okolje in čisti zrak, onesnaževalec kar sam nadzoruje samega sebe! »Smo res tako malo vredni, da tuji lastniki kujejo dobičke na zdravju naših ljudi?!« se sprašuje Macerl, ki je združevanja zdravnikov izjemno vesel.
Ko s tresočimi se rokami prestavljamo milijončke iz proračuna v zdravstveno blagajno, se moramo zavedati, da se bo ta zaradi posledic tako kriminalno visoko postavljenih mejnih vrednosti, dovoljenj za zastrupljanje državljanov, še hitreje praznila. Dobički gredo čez mejo (v primeru Anhovega k avstrijskim in italijanskim lastnikom), na tej strani ostanejo samo stroški in neznosno trpljenje. Vprašajte zdravnico Dodič Fikfak, zelo nazorno zna opisati umiranje in kruto kratko življenjsko dobo, ki ostane zastrupljenemu človeku.
Ne ovinkarimo: politiki so za sprejemanje od kapitala zlobirane zakonodaje dobro nagrajeni. So krivi kar vsi politiki po vrsti? Uroš Macerl po dolgoletnih izkušnjah in težkem boju ugotavlja: »Stranka SD je tista, ki je tako na lokalni kot na državni ravni držala 'štango' v Zasavju, to se dogaja v Anhovem, prav tako je SD dejavna pri problematiki TE Šoštanj. Pri sprejemu sporne zakonodaje pa so ji pomagali tudi kolegi iz SMC.« Zato je zgrožen, ko sliši, da se ravno SD hoče »barvati« na zeleno.
Na potezi je ARSO, pazite na podpise, morda ugledate kakšnega na glavo obrnjenega*.
*tako se je pred leti uradnik z vestjo podpisal pod soglasje, s katerim se kot strokovnjak ni strinjal
Kaj moramo vedeti o sežigalnicah odpadkov?
»Pri sežiganju odpadkov gre za to, da isto dejavnost opravljata dve gospodarski družbi z drugačnim imenom. Sežigalnice sežigajo odpadke, da izkoristijo toploto za ogrevanje objektov, cementarne izkoristijo toploto za žganje klinkerja, gradbeni izdelek. Zakaj je cementarnam dovoljeno imeti višje mejne vrednosti izpustov kot sežigalnicam, ko pa vemo, da imajo cementarne ogromen pretok odpadnih plinov skozi dimnik? Sosežig pri cementarnah pomeni, da ob klasičnem energentu (premog) zraven sosežigaš tudi odpadke. Slednje pa v primeru Anhovega ne drži več, saj je delež odpadkov višji od klasičnih energentov. Torej ne moremo govoriti o sosežigu odpadkov, gre bolj za sosežig premoga. Če pa smo pravilno informirani, uporabljajo zelo malo premoga. Zamenjali so ga s petrolkoksom – stranskim produktom oziroma odpadkom naftne industrije. V Lafargeu se je pokazalo, da tako v ozračje izpustimo večje količine težkih kovin, dioksinov, benzena, TOC, kot bi jih ob sežiganju premoga. In zakaj so ljudje ob cementarnah manj ljudje od tistih, ki živijo ob specializiranih sežigalnicah? Kaj so zakrivili, da morajo njihovi otroci prenesti več kot otroci drugih? Pri sežiganju odpadkov se obrne ogromno denarja, ustvarjajo se ogromni dobički. Da lahko zlobiraš višje mejne vrednosti – da ti je torej v zrak dovoljeno spustiti več nevarnih snovi, da ti ni treba toliko denarja vlagati v naprave za prečiščevanje, kot jih morajo specializirane sežigalnice, moraš zlobirati zakonodajo. Tako je nastala cementna uredba, ki je problem sveta, Evrope in Slovenije. Trdim, da je politično zlobirana. Po mojem mnenju se iz takih umazanih industrij nekaj denarja steče nazaj v politiko, da takšna dovoljenja sploh obstajajo. Ampak ne bi smela, ker niso pravična. Cementarne ustvarjajo tako velike dobičke, da ni enega razloga, da ne bi od njih z zakonom zahtevali, da prečistijo pline v tolikšni meri kot sežigalnice,« je septembra za našo revijo povedal Macerl.
Več v reviji Zarja Jana št. 4, 28. 1. 2020
