Saj veste, o katerih – tistih treh, devetletnem fantku in šestletnih dvojčicah, ki so jih marca zarubili materi, potem ko so jih nečloveško lovili okrog vogalov in zdaj že več kot štiri mesece niso videli mame, babice, prijateljev … Okrutnost tega lova in naročilo sodnice, naj ga pretreseni sodni izvršitelj dokonča, sta sprožila v javnosti zgražanje in veliko, veliko vprašanj. Zakaj siliti otroke k očetu, če ga otroci tako silovito odklanjajo? Kaj je narobe z materjo, da so otroci pri njej tako strašno ogroženi, kar je po zakonu lahko edini razlog za tako skrajen ukrep? Kljub varovanju oziroma skrivanju podatkov (tudi za lov na otroke pravzaprav ne bi smeli izvedeti) je prikapljalo v javnost, da z materjo ni absolutno nič narobe, prav nasprotno, je skrbna, ljubeča in tudi izjemno izobražena, da pa je problematičen odtujeni oče, ki z družino sploh ni živel, ampak je prihajal le občasno. In potem zahteval zase pravice, ki si jih v vlogi očeta ni nikoli prislužil.

    Če ste spremljali to zgodbo v naši reviji (pisem in telefonskih klicev imamo v izobilju), veste, da smo bili na družinskem sodišču, kjer niso zaznali, da bi sodnica naredila kaj narobe, enako je pokazala tudi revizija višjega sodišča, ki pa je ocenjevalo postopke in ne vsebine! Ampak prejšnji teden je udarilo – dr. Leonida Zalokar je v Zarji Jani porazno ocenila obravnavo te zadeve (in mnogih drugih), v reviji Pravna praksa je prva mamina odvetnica Nevenka Šorli natančno pojasnila vse napake družinskega sodišča in zakaj je kar dvakrat ovadila sodnico, na mnenjski strani Dnevnika pa je Matevž Krivic podal ovadbo proti sodnici, potem ko se je pozanimal za okoliščine, ki so javnosti skrite. Tudi on je najprej mislil, da je z materjo kaj narobe, edino to bi opravičevalo nečloveški rubež otrok, in ko je ugotovil, kako je s stvarjo, je kar prek časopisa zadolžil tožilstvo, naj sproži postopek. Na zelo pristojnih mestih sem povprašala, ali je to mogoče, in odgovor je – da. Tožilstvu bom vsekakor dostavila vse, kar smo o tem primeru pisali v Zarji Jani. Novinarji neredko raziščemo zadeve natančneje in uporabimo več virov kot sodišča, centri za socialno delo in podobni.

     Kakorkoli že, kljub koroni, gospodarskim in političnim problemom, ki ta čas polnijo medije, se bo treba pogovoriti tudi o težavah, ki jih nima čisto vsak, a ko nas zadenejo, zelo boli in smo strahotno nemočni. Pogovoriti se moramo o otrocih. In o ustanovah, ki prisegajo, da delajo v njihovo največjo korist, a če se izkaže, da to ni res, se branijo do zadnjega diha. 

Več v reviji Zarja Jana št. 30, 28. 7. 2020