Tja proti koncu petkovega televizijskega dnevnika ob trinajstih sem ujela prisrčen prizor, ko je velika skupina starostnikov, očitno so bili varovanci upokojenskega doma, nečemu veselo ploskala. V slogu – bravo, zmagali smo. Seveda sem zastrigla z ušesi. Bili so Novozelandci, ki so na posnetku prav tako gledali poročila, v njihovem parlamentu so se namreč odločili, da bodo uzakonili evtanazijo. Morda bi se komu zdelo čudno, da so se veselili, saj so po letih že vsi blizu trenutka, ko se bo od tega sveta treba posloviti. A ni čisto vseeno, kako. Vsi so videli umirati svoje starše, potem vrstnike in zdaj sostanovalce. In so si ustvarili predstavo o tem, kakšen odhod hočejo zase. Če je usodna bolezen kratka, brez dolgotrajnih bolečin, in če so ob postelji svojci, ki te pospremijo v večnost, nič lepšega. A žal se ta scenarij posreči zelo redkim. Kaj pa vsi drugi?

Nič čudnega, da so med najbolj gorečimi bojevniki za evtanazijo povsod po svetu prav starejši, tudi pri nas je tako. Srebrna nit ima posebno sekcijo, ki je zelo aktivna, organizira številne okrogle mize, ima na tisoče podpornikov in se uspešno brani pred napadi, da je mogoče evtanazijo zlorabiti in da zelo zelo obremenjuje zdravnike, saj nekoga »ubiti« pač ni preprosto. Prav v tem je tudi razlika med za in proti – zagovorniki imajo v mislih lepo smrt, kar beseda tudi pomeni, nasprotniki pa umor. In kaj pomeni lepa smrt? Da ti nekdo, ko postane življenje neznosno, pomaga s tabletko, napitkom, injekcijo, da boš odšel hitro in brez mučenja. Vse drugo pač ni nobena pomoč, recimo samomor (ki ga nekateri nasprotniki evtanazije obešenjaško priporočajo) ali pa opustitev zdravil in terapij, ki umirajočega na silo držijo pri življenju. Koliko časa pa bo brez pomagal trajala agonija? Jo bodo olajšali in skrajšali?

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020