otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Mnenja

Klopice, stranišča in nauk kranjskega rogljička

V enem naših najbolj angažiranih in zaradi izjemnega vodstva meni najbolj ljubih združenj Srebrna nit so nedavno opozorili, da posebej starejši tožijo nad zaprtimi javnimi stranišči po državi. Da nekomu zabrusiš, naj pač ostane doma in greje svoj kavč, je milo rečeno nesramno, saj imamo vsi kljub virusu, ki srhljivo lebdi med nami, še vedno neodložljive opravke.

V normalnih časih te je stiske odrešila odprta gostilna, zdaj pa te rešilne bilke že dolgo ni več. Zatorej, odprite vsa mogoča stranišča! In postavite kakšno klopco več, ne da jih umikate ali v teh koronskih časih prelepite s tistimi nagravžnimi rdeče-belimi trakovi. V mestih so omenjene kričeče prepreke v drugem valu umaknili in se lahko v miru usedeš, če moraš že nekoga počakati. Stvar se zaplete, kadar je mrzlo in deževno.

Tako sem oni dan peljala mamo na različne preglede in preiskave v mariborski klinični center. Vsi zelo prijazni, to je že treba povedati, a kje naj spremljevalci čakajo? V čakalnici zraven svojca, ki je še pri močeh in ni povsem izgubljen, ne moreš postopati, saj ustvarjaš gnečo, ki se je v teh časih bojimo kot hudič križa, v zdravstvenih ustanovah pa še posebej.

Kam torej? Šla sem malo hodit naokoli in k sreči je bila prva preiskava hitro opravljena, gremo dalje, čakanje na drugo, sprejem in zopet sem se morala nekam zavleči. Dež je bil neusmiljen, prav tako veter. Da bi šla v garažno hišo in imela avto prižgan do onemoglosti? To možnost sem si prihranila za skrajni primer, saj nisem navdušena nad nepotrebnim svinjanjem z izpuhi. Ker so bile vse klopi na dežju, sem si izbrala enega od stebrov pod streho pred vhodom v interno kliniko in lepo naslonjena ter hvalabogu dobro oblečena brala knjigo. Ko je bilo treba med drugim in tretjim pregledom čakati slabo uro, sva si z mamo privoščili prigrizek v bližnji pekarni in si kupili še kavo za na pot. A veš, da kave ne smeš popiti na ulici, pa žemlje tudi ne pojesti, sem opozorila mamo. Začudeno me je pogledala in se takoj spomnila: »Saj res, kranjski rogljiček!« K sreči smo se ob nerganju nad takšnimi ukrepi s prodajalko vse tri nasmejale, a z mamo sva morali pomalicati kar v avtu. K sreči je garažna hiša prikladno blizu zdravstvenih ustanov, na koncu pa te tudi ne oskubi tako zelo kot tista zraven ljubljanskega kliničnega centra.

Pred zadnjo preiskavo se je meni, spremljevalki, nasmehnila sreča v obliki treh praznih stolov na stopnišču, od tam me nihče ni priganjal – bila sem na toplem in lahko sem sedela, čakajoč tisto uro. O, blažen stol pod streho.

Ob takih vsakdanjih banalnostih se človek res večkrat vpraša, kam smo prišli. Se res moramo, želeč spiti kavo, ko si pol dneva zdoma, skrivati po garažnih hišah? Prodajalka naju je namreč opozorila, da naj raje ne pijeva takole na pločniku, ker se policisti kar hitro pripeljejo mimo in skočijo iz avta. Se res moramo počutiti kot kriminalci, medtem ko žvečimo tisti kos žemlje in gremo k teti po kos mesa čez tri občinske meje? Mi, navadni smrtniki, se namreč zavedamo, da opravičilo ne bo prav nič zaleglo in da nas bo kazen krepko udarila po žepu, medtem ko tisti, ki jim je opravičilo požegnano, ob višini kazni niti trznili ne bi.

 Zarja Jana, št. 7, 16. 2. 2021