Tole je, verjemite, najboljši nasvet, ki ga boste dobili ta teden: nikoli se ne postarajte. Nikakor. Ne v tej državi. Če res morate, bodite stari v Avstriji, najraje na Dunaju, tam se za svoje starostnike zares potrudijo. Vse naredijo, da bi lahko čim dlje ostali doma, oskrbujejo jih z mobilnimi enotami, zanje gradijo stanovanjske skupnosti, nastanitev v domu je pa zadnja, čisto zadnja rešitev. Počnejo to iz altruizma? Niti ne, tako je preprosto najceneje. Najbolj praktično. In najbolj humano.
Saj imajo tudi tam probleme, le da njihovega reševanja ne prepustijo peščici požrtvovalnih posameznikov, rešujejo jih na državni in na mestni ravni, načrtno in sistematično. V dunajski mestni upravi je oddelek, ki se ukvarja samo z načrtovanjem, kaj bo mesto čez toliko in toliko let potrebovalo. Mislijo na zalogo, tako rekoč. Toliko stanovanj za mlade družine, toliko mest za starejše, ki potrebujejo oskrbo ..., take stvari. Da jih ne bi čez deset let kaj presenetilo, tako kot so nas iznenada! čez noč! šokirali prepolni domovi za ostarele, čeprav so mnogi, na primer društvo Srebrna nit, na neurejene razmere na tem področju ves čas opozarjali. Pa smo gledali stran. Dunajčani pa danes vedo, da bodo do leta 2030 potrebovali še dodatnih devet tisoč ljudi v zdravstvu in negi. No, pravzaprav so to vedeli že včeraj in je dunajski župan že lahko predstavil 120 milijonov evrov vreden paket, ki bo 4100 brezposelnim meščanom omogočil, da se prešolajo v deficitarne poklice v zdravstvu, negi, predšolski vzgoji – če se odločijo za več kot enoletno brezplačno usposabljanje, bodo poleg nadomestila za brezposelnost vsak mesec prejemali še 400 evrov štipendije.
Kako se bomo mi soočili z letom 2030? S še več koncesionarskimi domovi. Bodimo zelo jasni, sedanja vlada tega stanja ni povzročila, katastrofalne razmere na področju dolgotrajne oskrbe je podedovala od mnogih prejšnjih vlad, je pa že povsem jasno, da sedanja ne misli nič prispevati k reševanju problema. Ne, nobenega novega javnega DSO ne bodo zgradili, izbrali so dražjo možnost – dražjo za uporabnike in njihove svojce. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se požvižga na enake možnosti, očitno, minister je namreč pravkar z obema rokama delil koncesije za gradnjo domov za starejše, najbolj je osrečil avstrijskega koncesionarja SeneCuro in domači Deos. Koncesionarski domovi so dražji, v oskrbnino imajo pravico vračunati tudi svoje kredite, pri ljudeh, ki potrebujejo največ nege in pomoči, je tako razlika med oskrbnino v javnem ali koncesijskem domu lahko več sto evrov. Z razprodajo koncesij so dosegli to, točno, natanko tisto, za kar je javnost s Srebrno nitjo na čelu ves čas ponavljala, da noče: (še bolj) sprivatizirano dolgotrajno oskrbo. Več javnih domov smo hoteli, dobili smo še več zasebnih. Hvalahvalahvala. Medtem so oskrbovanci domov s koncesijo pograbili morda zadnjo priložnost, da si znižajo stroške, slišati je, da se množično selijo v javne DSO, v postelje, ki jih je izpraznil covid. Tistim, ki bodo prišli za njimi, bo cenejšo posteljo v javnem domu vedno teže najti. Ne, tudi nam ni jasno, kako si bodo ljudje z nizko pokojnino lahko privoščili bivanje pri koncesionarjih. Toliko o enakih možnostih.
S tem, kje bodo vsi ti domovi dobili osebje, ki ga je že zdaj veliko premalo, se ministrstvo ne ubada. In je torej že približno jasno, kaj nas čaka leta 2030: kup polpraznih DSO, ki si jih prebivalci dežele ne bodo mogli privoščiti, lastniki pa ne napolniti z ustrezno izobraženim osebjem.
In je torej vlada spet znesla (kukavičje) jajce, tako rekoč. Znesti jajce v angleščini pomeni polomiti ga, biti neuspešen. Verjetno so se ravnali po zgledu prvega moža vlade, ki bo, predvidevam, vsak čas odpustil vse učitelje angleščine, ker ga niso naučili razlike med deležnikoma lying, laganje, in laying, nošenje jajc. In je tako po njihovi krivdi na Twitterju znesel metaforično jajce, ko je v slabi angleščini zmerjal tujo novinarko.
In medtem ko mi še kar naprej gledamo stran, starostniki ostajajo gosi, ki nesejo zlata jajca. Za koncesionarje.
Zarja Jana št. 8, 23.2.2021
