Piše: Bernarda Jeklin
Ko so pred kratkim pokopavali njenega soproga princa Filipa, je bila angleška kraljica Elizabeta videti na koncu z močmi. Žalost se je, vsaj videti je bilo tako, seštela s petindevetdesetimi leti v nekaj neskončno utrujenega, izčrpanega, odpovedujočega. Pričakovati je bilo, da bo prastara dama končno odložila breme in si že zavoljo let končno dovolila biti stara. Upokojena. Kraljica mati.
Ne bi se mogla bolj zmotiti.
Kapo dol. Nekaj malega dni je res ni bilo na spregled, potem se je samoumevno in poskočno vrnila. Te dni se je ali se nemara še bo sestala tudi z novim ameriškim predsednikom Joejem Bidnom. Biden je morda na pogled videti njenih let, a v resnici je od nje mnogo mlajši. Seveda je že nekaj časa krepko vpeta v špetir, ki vnuka Harryja, poročenega s »tisto« Američanko, premetava iz afere v afero, in večina teh afer seveda diši po kraljevski hiši. A če le kdo na vsej zemeljski obli, je Elizabeta utrjena, kar zadeva špetire in afere. Kaj vse je že moralo čez njeno ubogo vladarsko kožo! Tega res ne gre ponavljati; konec koncev nimamo ne časa ne papirja, da bi premlevali afere, ki so zadnja desetletja butale ob windsorsko zidovje. Zidovje, ki obdaja kraljico Elizabeto – spomnimo se le Diane in sploh ne samo Diane – je neskončno utrujeno, da, tudi znucano, a se še vedno ne da. In kljubuje času in prostoru; Elizabeta je s svojimi petindevetdesetimi leti kot angleška kraljica še vedno videti neuničljiva. Temu se pravi tudi: kapo dol!
Nora na Charlesa. No, seveda je videti neuničljiva v pogledih in ozirih, opisanih zgoraj. In tudi jaz ne bi imela nič proti, in kdo sem sploh jaz, da to komentiram, če. Če ne bi na njen prestol tiho, odmaknjeno, komaj opazno in neskončno zadržano čakal njen prvi sin in naslednik, princ Charles. V mnogih pogledih res izjemen možak. Učenjak. Znanstvenik. Izboljševalec sveta. Iznajditelj nič koliko pomembnih novih znanstvenih spoznanj o svetu okoli nas. Eksperimentator. Prepričana sem, da bo s svojo osebnostjo, zagnanostjo in znanjem, ki ga kopiči v sebi, nekoč, kdo ve, kdaj, ne le izvrsten vladar, ampak tudi pomemben izboljševalec ne le svojega, britanskega, temveč, prepričana sem, tudi širšega evropskega sveta. O tem se kdo ve zakaj silno redko piše.
Na Charlesa pa sem, vidite, nora. Diana in vse sitnosti, povezane s kraljevskimi okoliščinami, ki ga obdajajo, nima s tem čisto nič opraviti. Najbrž sem na tem mestu že kdaj omenila, da je princ Charles zdaj že pravzaprav star možak, če ljudi v letih, ki iz sedemdesetih počasi drsijo v osemdeseta, že lahko označuješ s to besedo, in gotovo jih lahko. In čisto lahko se zgodi, da bo lepega dne omagal, zbolel in tudi odšel pred svojo skoraj že stoletno materjo, kajti nikjer ne piše, da morajo tudi vsi Elizabetini otroci nositi v sebi do pičice enako gensko zasnovo.
Nočem premišljati o tem, kajti čeprav sem doma v neki čisto drugačni, tudi mentalno precej oddaljeni deželi, kar nestrpno čakam, da Charles zasede prestol. Mislim, da bo žarčil svojo karizmo daleč po Evropi.
Ljudstvo že ve? Nak. In pri tem mi gre seveda na smeh. Za počit na smeh. Ker še niso neskončno daleč časi, ko sem si o monarhih in monarhijah kar poprek domišljala, da so zaprašene, smešne teatrske figure, že davno zrele za odvoz na neki spodoben odpad. Po vrsti, brez izjeme. Ampak medtem sem, žal, spoznala tudi, da po drugi strani meni dolgo sveta volja ljudstva tudi zelo pogosto ni tisti veliki dragulj, esenca edino pravega in uspešnega, ki bi ga bilo treba pisati z veliko začetnico. Hitlerja, izvoljenega s popolno in absolutno volilno večino razsvetljenega nemškega ljudstva, na tem mestu seveda ne kaže omenjati, čeprav se tega po drugi strani tudi absolutno ne sme pozabiti. Mahati ne gre tudi z grozljivimi »demokratičnimi« iztrebljanji prebivalstva v afriških ali bližnjevzhodnih plemenskih ali verskih vojnah. Razglejmo se le malce po konkretnih stanjih stvari v sodobni, velerazsvetljeni Evropi. Kako so si oni dan oddahnili v vzhodni (in ne le vzhodni, enako tudi v zahodni) Nemčiji, ko na volitvah ni zmagala, kot se je pričakovalo, skrajno desna, obupna in škodljiva pa zelo popularna Alternativa za Nemčijo. Večina je pričakovala, da bo, pa na srečo ni. Je pa skuštrani Johnson pred kratkim odpeljal svojo Veliko Britanijo iz Evrope in s tem povzročil bogsigavedi koliko nesreč, ki si jih bomo ogledovali šele v prihodnosti. Sijajno nam jih sproti opisuje naša Jana Valenčič v svoji tedenski rubriki. Veliko v Franciji jih tudi ne stavi niti frnikole na ponovno zmago Macrona, menda je med Francozi vse bolj nepopularen in menda pri tem vse bolje kaže skrajno desni, neskončni trmasti in spet vse bolj popularni LePenovki, tisti, ki se na francoske razmere res spoznajo, se pri tem samo križajo in šepetajo, da bo z LePenovo s Francijo konec na dolgi rok. Italija ima neznosno srečo, da ima umnega bankirja Draghija, ki je začasno vskočil v italijansko politiko. Da znani dečki, ki se tam gnetejo za oblast, ne pokvarijo po hitrem postopku vsega do konca, kajti tiste gnide tam bi utegnile lepega dne pripeljati Italijo tudi nazaj v fašizem.
Obliž, majhen, a dragocen. Vzhodno Evropo bom pri tem previdno izpustila, kajti, saj veste … Takoj so tu Madžari in že zadiši tudi po domovini, revi, ki mora zdaj odpredsedovati Evropi in se ji bo ob tem kdo ve kaj in kdo ve koliko tega dogajalo. Janša slovi po znameniti trmi in doslednosti in utegne se nam dogajati marsikaj res pikantnega.
Kako je potemtakem z demokracijo, z absolutno voljo ljudstva, kot z najboljšo od vseh oblik upravljanja države? Nekaj bleska in opleska je nedvomno že popadalo z nje in edina zame res dobra novica v zadnjih časih je bilo sporočilo z onkraj velike luže, da bodo morale največje in najbogatejše nadnacionalke po novem plačati obveznih najmanj petnajst odstotkov davkov na dobiček, ki so ga doslej spretno skrivale po različnih varnih kotičkih sveta in se pri tem delale fine. To je sicer majcen, a blagodejen obliž na vseh sort rane, čeprav z zgoraj povedanim nima nobene zveze.
Anže, bonton! Anžeta, se ve, katerega, pa naj na tem mestu še bežno opomnim, da se v cerkvi ne sedi s prekrižanimi nogami. Kar dolgo je že, kar sem ga ob tem početju zgroženo opazovala po televiziji in po mizi se mi še vedno valja listek s to opombo na njegov rovaš. In zdaj, ko bo takole na dolgo in na široko vandral po Evropi in v vlogi pomembnega predsedovalca najbrž prisostvoval tudi kakšnemu precej svetemu opravilu, ga gre od tovrstnih blamaž seveda plemenitega srca in ljubeznive duše z dobrimi nameni previdno odvrniti.
Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021
