20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Mnenja

Lep pozdrav iz dežele najhujših prascev!

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:


Piše: Bernarda Jeklin 

Preživela sem ogromno svinjarije. Ne le na potovanjih po neznosno nastlanih in umazanih deželah. Tudi doma. Desetletja smo živeli na Balkanu, o katerega čistoči ne bom izgubljala besed. Slovenci smo v Jugi veljali za nezemsko snažno republiko. Potem smo se pred tridesetimi leti preselili na svoje, a na poti v domačo Švico, kamor, če kdo slučajno ne ve, še nikakor nismo prispeli in kjer naj bi bilo tudi po švicarsko čisto, smo očitno izgubili veselje do osnovnih pravili snažnosti. Kam, v kakšno prašičjo deželo smo se v teh letih izrodili, se je več kot nazorno izkazalo in se še kar naprej izkazuje prav v zadnjih časih. Izbruhnila je namreč afera mokro svinjsko blato, ki se uradno imenuje precej prozaično in nevznemirljivo »odpadno komunalno blato«. Kot stranski produkt se kopiči v vseh manjših čistilnih napravah povsod po državi, a uradni problem je vzniknil najprej na Štajerskem, natančneje v okolici Ptuja. Tam obratuje dvajset manjših čistilnih naprav, od koder ga odvažajo v čistilno napravo Ptuj, in tako je menda tudi drugod po slovenski državi. Odpadno komunalno blato na prvi pogled ne zveni kot katastrofa, a v resnici je huda in izredno nevarna nadloga. Ne le na Ptuju in ne le pri nas, povsod po Evropi je tako.  A oglejmo si za začetek ptujsko zgodbo.

Bajni milijoni. Na dan se v Ptuju iz manjših čistilnih naprav nakopiči približno 25 ton mokrega blata. To je smrdljiva črnikasta strupena godlja, ki jo je treba čim prej spraviti na varno. V tujini so s to nadlogo v glavnem že zdavnaj opravili: svinjarijo sežigajo v posebej za to zgrajenih sežigalnicah. Mi smo svojo svinjarijo dolgo vozili na sežig na Madžarsko in posel seveda tudi krepko plačali. Potem so Madžari pred časom nenadoma sporočili, da našega odpadnega blata ne kanijo več uvažati in sežigati in naj se znajdemo, kot vemo in znamo.

V zraku je zadišalo po težavah. Po katastrofi tedaj še ne.

Vsaka normalna država bi se za uvod seveda najprej zjokala, potem pa začela ekspresno graditi lastno sežigalnico. Morda vsi drugi. Mi pač ne. Kako se bomo znašli po svoje, je bilo prepuščeno fantaziji »odgovornih«. Odgovorni na Ptuju so za rešitev neprijetne godlje poprosili svojega dolgoletnega poslovnega partnerja iz Celja, podjetje CEP. Ker je odvažanje in nasploh uničevanje  svinjskega komunalnega blata huda in odgovorna naloga, je to opravilo izvrstno plačano. Za primer: od marca lani je CEP odpeljal s Ptuja dvanajst tisoč ton smrdljive brozge in dogovorjeno je menda bilo, da jo pelje naprej v mariborsko Surovino, Surovina pa naj bi jo odpravila naprej čez severno mejo v tamkajšnjo sežigalnico. Za opravljeno delo so Ptujčani doslej plačali Celjanom že več kot tri milijone in pol evrov.

Smer: neznano. A zdaj je že nekaj časa jasno, da menda niti kavna žlička komunalne svinjarije, vsaj videti je tako, ni nikoli doslej prispela v tujino. Tam, čudo božje, ptujske svinjarije sploh niso opazili, ker je niti za kavno žličko niso nikoli prejeli. Morda so se pri tem malce čudili ali tudi ne, morda je kdo komu celo telefoniral ali tudi ne, tega ne vemo. Vemo, da je izvrstno plačano svinjsko in nevarno blato v velikanskih količinah nekam izginilo, kam, ni sprva natančno vedel nihče. Danes se ve, da se precej te svinjarije menda valja v Zalogu in ga veselo zasmraja. A še zdaleč ne vsa.

Se je pa marsikaj govorilo. Govorilo se je, denimo, da zasebni šoferji s svojimi tovornjaki poleg uradnega plačila prav z veseljem stlačijo v prsni žep srajce po ekstra sto evrov za furo za to, da naloženo svinjarijo odpeljejo v neznano smer na neznan teren in jo tam čim bolj skrito in neopazno odvržejo v naravo, ki jo pri tem katastrofalno onesnažijo, in o tem seveda molčijo kot zaliti. No, molčalo se ravno ni zalito, zadeve so zdaj prišle v javnost in o njih se je po gostilnah že prej veliko govorilo. Po gostilnah. Naprej novica, žal, dolgo ni zašla. Zdaj končno vemo že precej. A vsega še zdaleč ne. Morda vsega tudi ne bomo nikoli izvedeli.

Naravna katastrofa. In žal tega seveda niso počeli samo Celjani. Zadnje čase se novice o na skrivaj v naravo odloženih velikanskih kupih strupenega blata kopičijo tudi iz drugih koncev Slovenije. Nekdo je menda uradno izjavil in se je tudi zapisalo, da se, pazite, niti kible slovenskega mokrega odpadnega blata v Sloveniji ne uniči normalno in po dogovorih ter pravilih, ampak da praviloma izginja na težko dostopna zakotja, da se predvsem vozi v številne kraške jame in podobna skrivališča. In v kaj se pri tem spreminja Slovenija?

Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021