Mnenja

Kaj vraga tiči v vrečkah?

Bernarda Jeklin
20. 7. 2021, 22.00
Deli članek:

Zarja Jana
Piše: Bernarda Jeklin


Piše: Bernarda Jeklin

Pomislim: ko bo tole izšlo, bo že vsega konec! In me majceno stisne pri srcu. Po španski Vuelti, kjer sta prvič zablestela Roglič in Pogačar, je tale Tour, ki se bo zdaj zdaj iztekel, moje prvo tako rekoč poznavalsko spremljanje kake velike mednarodne kolesarske dirke. To mi dovoljujejo upokojenski status, nevzdržno soparni julijski popoldnevi in tudi že nekaj malega kolesarske strasti, ki polagoma ponika vame. Lepa reč. Hehe, nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj občepela pred televizorjem ob spremljanju kolesarskih dirk. To se mi je dolgo zdel malce … no, čisto majčkeno plebejski šport brez pravih fines, kakršne spremljaš, na primer, pri tenisu. Pač pritiskaš na pedala in švicaš, dokler gre, se malce prerivaš in to. Zdaj sem že veteranka in seveda vem, koliko je v resnici ura pri kolesarstvu. Pogi in Rogla pa sta že nekaj časa moja dobra duhovna prijatelja. Ta enostranska ljubezen je pravzaprav kar planila in se sploh ni vnaprej najavljala. Osvojila sta moje srce, ko sem ju pred časom prvič občudovala, kot rečeno, na španski Vuelti, kako sta ekspresno rinila v nemogoče klance in zlahka puščala za sabo izbrano svetovno kolesarsko elito.

On samo vozi. Lani je bilo na Touru super, letos je nekoliko bolj dolgočasno, strašno pogrešam Roglo, tisti njegov letošnji padec že za uvod sem seveda videla v živo in sem bila naježena še dolgo v večer. Kot dvojec sta funkcionirala fantastično, njuna dvojina je bila posebna dodatna pustolovščina. Zdaj je Pogačar sam in je nekoliko bolj monotono. Že na začetku si je nabral okroglih pet minut prednosti, zgodilo se je tako ekspresno, da skoraj ni bilo opaziti. Zdaj ga je skrbno vzelo medse njegovo moštvo, moj svetlolasi fant se vozi v svoji rumeni coti, skrbno obdan s svojim moštvom, brani svojo prednost, in to je v glavnem to. Le vozi in vozi z ekipo, ki ga čuva v svojih nedrih, videti je ves spokojen, nasmejan in vesel, zelo redko se zgodi, da svoji ekipi angelov varuhov sploh uide. To je v glavnem tedaj, ko ga ti ne morejo več dohajati. Roko na srce, v glavnem ni skoraj nobene velike napetosti več; prave akcije ali drame, povezane z nami, so skrajna redkost. Tako se je treba zadovoljiti s peripetijami tujcev, ki na srečo pridno uprizarjajo lastne tragedije in veselice.

Mojbog, ti francoski gradovi. In daleč najlepše, kar mi je ponudil letošnji Tour, so gradovi, če prenekatero fantastično staro cerkev seveda izpustim. Mojbog, ti francoski gradovi! To seveda niso tiste načičkane gospodične v dolini Loare, ki jih hodijo občudovat turisti z vsega sveta, ali nemški grajski Disneylandi. V Bretaniji, pa tudi niže spodaj, že skoraj na španski meji, se nizajo, eden mogočnejši od drugega, pravi francoski srednjeveški gradovi, veliki in mali, mračni, temni, kamniti, grozeči, usodni, sijajni v svoji zakrknjeni neusmiljenosti. V takšnem gradu, kakršne so nam množično kazali v Bretaniji in nižje, bi bila nekoč pravzaprav čisto rada grajska gospodična, v statusu, ki sem ga sicer vse življenje z zgroženostjo zaničevala. Če si grajska gospodična v črnikasto sivem starodavnem bretanskem gradu, si najbrž lahko vsaj potihoma in previdno privoščiš kar nekaj nespodobnosti in norih dogodivščin, okolje te k temu neusmiljeno priganja in ti je najbrž vsaj do neke mere tudi oproščeno.

Rokomet z vrečkami. Tisto, kar me je med Tourom potihoma pravzaprav najbolj rajcalo, pa so bile vrečke s prigrizki in pijačo za tekmovalce. Ne vem, ali jih je pripravljala vsaka ekipa ločeno zase ali je bila priprava skupna. Najbrž to drugo. Kakorkoli. V nekaterih spremljevalnih avtomobilih ali kar v rokah spremljevalcev dirke ob cesti so bile naložene neznansko mikavne in lične platnene vrečke zelo zanimivih vzorcev oziroma motivov z dolgimi ročaji, take, kakršno si zlahka tudi sam obesiš čez ramo in si z njo neizmerno frajerski. Če bi bila ena od teh vrečk moja, bi medlela od sreče, pa seveda ni in nikoli ne bo. Vsake toliko so potem te vrečke odmetavali v roke dirkajočih kolesarjev, ti so jih spretno lovili, si jih obešali čez lastne rame in iz njih potem med dirko vsake toliko jedli in pili. Nikoli se ni iz njih niti približno pobliskalo, kakšne skrivnostne dobrote so v resnici to in kako so zapakirane; tudi med jedjo jih kolesarji nikoli niso želeli pokazati nam. Tako ostajajo zame ena največjih neodkritih skrivnosti Toura, ki jih ne bom zmogla razvozlati vse do konca svojih dni.

Moja in vaša svoboda. Zdaj moram obvezno še k prežvečeni epidemiji. Nujno je. Ne gre za bolezen, ampak za cepljenje. Te nelogičnosti in norosti, da ne rečem tragične burke, ki me obdajajo že dolgo, imam namreč že res čez glavo. Ne razumem in ne razumem, kako je mogoče, da nas preprosto in odločno ne postavijo v vrsto in brez pardona in pregovarjanja, kot se temu reče, »na mus«, cepijo in basta. Da je takšna prisila nedemokratična in nedopustna? A res? Pojdite no. Ne mahajte mi s svobodno voljo in s svobodo nasploh. Veste, kaj je bistvo svobode? Bistvo svobode je, da je svoboda moja in absolutna samo, dokler ne trči ob svobodo drugega. Ko moja svoboda trči ob svobodo drugega, jo ogrozi ali celo potepta, neha biti moja svoboda in postane moje nedopustno nasilje nad drugimi. To smo nekoč natanko vedeli, a se je s časom očitno povsem pozabilo, in to znanje je treba nujno obnoviti.

Živčki se počasi tanjšajo. Skratka. Ko gre mimo mene nekdo okužen in me hote ali nehote in nevede, vseeno, preti okužiti, je v tistem hipu zločinsko poteptal mojo svobodo, morda celo povzročil mojo smrt, in če ne smrti, morda hudo, nepredvidljivo bolezen. Tega ne sme, do tega nima nikakršne pravice. To je nasilje nad menoj, to je zločin nad menoj in mu tega ne dovolim. In se to ne bi moglo zgoditi, če bi bil tisti, dotični, cepljen. Da je vseobče cepljenje daleč najboljša, najpametnejša in k temu še edina zaščita pred to grozovito, pogosto smrtno boleznijo in pred brezobzirnimi, da ne rečem zločinskimi osebki, ki me obdajajo, tudi če gre za nevednost in nehotenost, bi moralo biti samoumevno in je že nekoč bilo in ne vem, pojma nimam, zakaj ni to že vnaprej in od začetka vsakemu kristalno jasno.

Zdaj bi si seveda na tem mestu morala nujno privoščiti še družbena omrežja, to pogosto usmrajeno kotišče in najpogostejši izvor vseh najhujših škod, kar smo jih doslej ljudje utrpeli, ki na prvem mestu poganjajo tudi neskončno škodljiv in nevaren odpor do cepljenja. Tu smo še kar naprej in predvsem še vedno brez dolžnosti in obveze, da je treba svoje čečkarije po družbenih omrežjih obvezno osebno podpisati in torej zanje prevzeti odgovornost. A se mi ne da in tudi nima smisla. Živci se počasi tanjšajo v živčke in tudi prostora zmanjkuje. Zato le še lepo pozdravljeni in se vidimo prihodnjič.

 Zarja Jana, št. 29, 20.7. 2021