Po nekaj vročih poletnih dneh, ko sva z Janekom dopoldneve preživljala ob Soči, je nocoj nevihtna noč. Kadar se zabliska, vidim obrise Svinjaka. Vsako jutro, tudi jutri bo tako, pa izza njega privandra sonce.

Janek je nocoj zaspal hudi nevihti navkljub. Opazujem ga, kako se spreminja. Včasih ob gromu in streli ni mogel spati. Zaprl se je v kopalnico in ga ni bilo na spregled do konca nevihte. Pod nobenim pogojem. Konkretna razlaga teh naravnih pojavov mu ne bi nič povedala in še manj odpravila strah. Tako sem mislila. Ob vseh štorijah, ki sem mu jih pripovedovala, da bi se zamotil, sem enkrat omenila: »Samo še malo bodo oblaki tukaj zalivali najine rožice in potem gredo na Hrvaško.« Zasmejal se je: »Na Hrvaško grejo!« Vidno mu je odleglo. Tako je Hrvaška, kakorkoli že, odnesla polovico njegovega strahu. Seveda Janek ni mislil na tisto, na kar ste zdaj pomislili vi.  Za naju je bila to pač prava beseda v pravem času na pravem mestu. Malo čudežna. Ne znam tega razložiti, ker niti jaz nimam dostopa do vseh kotičkov Janekovega sveta.

Tako sva zadnje vroče dneve sedela pod grmovjem na soški plaži in opazovala ljudi, ki so se odpravljali s čolni na reko. Janek uživa v tem, no, pa jaz včasih tudi. Za vsak primer pa nosim s seboj časopis, in če sva tam vse dopoldne, preberem skoraj vsega.

Enega teh dni sem brala, da se je v teh časih povečalo število samomorov in poskusov samomorov. Ja, vem, da ste se zdaj zganili. In ne veste, ali bi tole sploh prebrali do konca. Ampak,  prosim vas, ne odložite teksta. In ne, nočem vas spravljati v slabo voljo. Vem, da je samomor še v veliki meri tabu. To preprosto pomeni, da je samomor nekaj, za kar je najbolje, da je prikrito, skrito, o čemer se nočemo ali ne želimo pogovarjati. Pa je tu, med nami, zato je prav, da se zamislimo. Najprej o tem, da povprečno skoraj vsak dan v letu naredi pri nas nekdo samomor. Nato pa še o tem, da je tistih, ki ga poskušajo narediti, še mnogo, mnogo več.

In z vsakim dnem je večja možnost, da bomo nekoč srečali človeka, ki je obupan, ki ne vidi več smisla življenja, ki je odrinjen na rob, počuti se nekoristnega, v breme drugim, sooča se s težavami v službi, družini, z morebitnimi hudimi boleznimi,  osamljenostjo ali občutkom nepomembnosti, odvečnosti.

Najbrž bo zdaj kdo pomislil: »Vse to sem tudi jaz že kdaj doživel, pa nisem pomislil, da bi dvignil roko nadse, naredil križ, scagal, vrgel puško v koruzo.« Kar je res. Za tako velik obup, da vzameš samemu sebi največ, kar imaš, torej življenje, so »krivi« tudi biološke dovzetnosti, zgodnje izkušnje, depresija, nesposobnost reševanja težav, nezmožnost iskanja pomoči, slabi medsebojni odnosi, agresivnost, alkoholizem, droge …

K temu lahko pridamo še negativna pričakovanja in prepričanja o sebi in svetu, prikrivanje svoje nesreče, težke življenjske preizkušnje, ravnodušnost drugih ljudi … Vsa ta doživljanja in misli vodijo v izgubljanje strahu pred smrtjo.

Polovica ljudi, ki si vzame življenje, je to že poskušala kdaj prej. Ko človek obupa, začne urejati kakšne zadeve, morda napiše oporoko. Pogosto pa svoji okolici sporoča,  da ne more več (živeti). Da ni vredno živeti. Da je pred njim vse samo še črno.

In če kdaj potrebujejo koga ob sebi, je to zagotovo v teh trenutkih. Da jih poslušamo in predvsem da jih slišimo.  Potrebujejo nas, da smo za trenutek njihova moč. Da jim pomagamo najti najtanjšo nitko, ki jih še povezuje z življenjem. Da v črnini ugledajo žarek druge barve. Barve življenja, upanja, hrepenenja, topline, povezanosti, dostojanstva in smisla. Seveda je v nadaljevanju nujna tudi pomoč zdravnika.

Če sem vas že povabila v razmišljanje o smiselnosti življenja in njegovi vrednosti, želim z vami odkrito deliti svojo izkušnjo. In sicer vse tisto, kar me je življenje v šestdesetih letih naučilo in izučilo. Ja, bili so časi, ko sem hotela samo zaspati, oditi, ne biti tukaj. Ne vem, ali imam tudi sama kakšne biološke predispozicije za samomor. Moja starša sta umrla zgodaj, prepojena z alkoholom.

Bi me moralo to kakorkoli določati? Ne, nikoli si ne bi tega dovolila. Preveč sem vredna. In v najtežjih trenutkih sem se vedno odločila za življenje. 

Za tisto življenje, ki pač nikoli ni bilo prav mehko do mene. Je pa edino, ki ga poznam, imam, živim. Kaj bi rekla lisica v Malem princu: »Takšno si si udomačila, podarila si mu svoj čas, tvoje je, zanj si odgovorna, torej ga imaš rada, čeprav je naporno, sitno, stalno nekaj zahteva in pričakuje, stoka, nasprotuje, vznemirja …«

In danes vem, da življenje ni vedno pravično, je pa pošteno. Po vsaki težki preizkušnji in po vsakem trpljenju me je vedno nagradilo, prijetno presenetilo, naredilo močnejšo, boljšo, previdnejšo, bolj nagajivo, samozavestnejšo … Oh, koliko različnih barv mi je podarilo.

Najpomembnejše in najdragocenejše spoznanje mojega  življenja je, da imam v vsakem trenutku pred seboj več različnih poti, izbir, možnosti. Vsa vrata so vedno odprta, samo nikoli ne smem prenehati hoditi. Ja, včasih vstopim v pekel, ampak se lahko takoj spet umaknem. Včasih vstopim v raj. Bi si želela ostati tam, pa mi, si lahko zamislite, postane dolgčas. Veste, če mi je predolgo samo lepo, postane vse tako brez zveze, enobarvno, nesmiselno. In potem potrebujem spet nekaj tiste življenjske nepravičnosti, da ponovno vzljubim življenje, ko me nagradi za trpljenje.

Ja, življenje je treba udomačiti. Ko ga, ugotoviš, da je takšno, kot si sam, včasih prijazno in včasih  neskončno zadrto. Toda nikoli samo eno ali drugo. Prav zato ima že vsak začetek hudega v sebi tisti tanek žarek upanja, le ugledati ga je treba. In pri tem kdaj pa kdaj vsi ljudje potrebujemo oči drugih, da lahko v svoje ujamemo novo moč, upanje in hrepenenje po biti tukaj.

Ne glede na to, kdo si, od kod prihajaš, kdo so tvoji predniki, življenje ti je podarjeno, da ga udomačiš in pomagaš udomačiti tudi drugim, kadar to potrebujejo.

Je torej vredno živeti? Vedno!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Zarja Jana, št. 30, 27.7. 2021