Debata o cepljenju že več mesecev povsem obvladuje javni prostor, pa tudi vsakdanjo komunikacijo med ljudmi; zagotovo je za kakšnim šankom že prišlo do kakšnega ravsa in zagotovo so cepiva pokvarila že marsikatero nedeljsko družinsko kosilo. Upokojenke na blagajni razlagajo o svojih izkušnjah in kličejo Marijino kletev nad drugače misleče, prijateljici med tekom debatirata o vplivu AstraZenece na ženski cikel, srednjeletni družinski očetje imamo odprto mailing listo, prek katere si besno izmenjujemo povezave na članke, raziskave, grafe in statistiko. Vsakdo mrzlično išče enako misleče, da kuje mnenjska zavezništva, v katerih lahko najde odrešilne potrditve, in strastno prepričuje drugače misleče – prepriča pa noben nobenega, ker to že davno ni mogoče.
Pri odnosu do cepiv namreč ne gre za razumski odnos, ki bi ga bilo moč uravnavati s podatki in dejstvi, temveč gre izključno za čustveni odnos posameznika do sebe in svoje usode. V divje nepredvidljivih, življenju sovražnih okoliščinah epidemije in izrednih razmer človekov nagon po preživetju vedno potisne v ospredje njegov ego, ki prične obsedeno iskati načine za preživetje. Na koncu vsega je namreč najbolj elementarni med strahovi, strah pred smrtjo, ki je tudi pri sodobnem človeku še vedno tako silovit, da z lahkoto preglasi glas razuma. Zato je vprašanje odnosa do cepiv v resnici vprašanje vere – gre za iskanje vzroka smrtnega strahu in načina odrešitev pred njim; eni verujejo, da jih bodo cepiva pogubila, drugi verujemo nasprotno. Popustil pa ne bo nihče, ker je vera edina tolažba, ki jo človek dejansko ima v okoliščinah, ki so onkraj njegovega vpliva; ko nehaš verjeti, si mrtev. In zato debate o cepivih ni mogoče razrešiti s kompromisom; dogmi, ki si stojita vsaksebi, sta si povsem nasprotni in nobena ne more popustiti niti za ped. Tukaj demokracija odpove, saj se preprosto ni mogoče najti na pol poti – ni se mogoče obenem cepiti in ne cepiti ali pa se cepiti le napol, tukaj je možno le ali–ali, vključitev ene možnosti pa nujno pomeni popolno zanikanje druge.
Kot vedno v dogmatskih in ideoloških sporih bo na koncu razsodil čas, ne pa človek; kdo ima prav, z gotovostjo vedo le zanamci, mi pa smo zgolj zmedeni nebogljenci, ki tukaj in zdaj zremo v nebo in iščemo znamenja, da se bo izpolnila prav takšna usoda, kot si jo želimo. Zato se jaz v teološke debate o cepivih spuščam le še izključno po službeni dolžnosti, v skladu z uredniško politiko in včasih tudi s stisnjenimi zobmi, zasebno pa se jih ogibam v najširšem možnem loku, ker se vsaj sam zase vseeno še nekako trudim spoštovati sočloveka in gojiti sočutje do viharjev, ki ženejo njegovo strast. Kot vsakdo imam svoje prepričanje, svoje argumente in na njih utemeljeno vero, ki mi lajša eksistenčne, upam pa, da tudi morebitne zdravstvene stiske, in to mi zadostuje. Kakor prav vsak državljan bom tudi jaz prej ali slej sprejel odgovornost za svoje odločitve v teh časih in lahko samo upam – ne, trdno verjamem –, da se bo takrat pokazalo, da sem se odločil pravilno.
Zarja Jana, št. 30, 27.7. 2021
