Piše: Bernarda Jeklin
Če je verjeti vremenskim napovedim, in nobenega razloga ni, da jim ne bi verjeli, boste to rubriko pričakali v rajskih okoliščinah ali vsaj v še svežem spominu nanje. Tako rekoč v zimskih, no, ne pretiravajmo, v jesenskih jopah, pravijo meteorologi o ohladitvah, ki menda prihajajo. In da, Bog nas ima rad, zakaj, sicer ne razumem natanko. Slovenija jo je letos poleti kot ena od veličastnih izjem zvozila z najvišjimi temperaturami, ki so za vsako spodobno poletje nekaj normalnega. Vem, zdajle sicer nepremišljeno kličem hudiča, ampak proti koncu avgusta so noči že tako raztegnjene, da dnevu že zmanjkuje časa za kakšne posebne ekstravagance, in si to upam storiti. Torej: nič posebej hudega nam ni bilo. A bili smo otok. Obdajalo nas je svetovno morje srhljivih naravnih nesreč, katerih otvoritvena evropska predstava se je umestila tja, kjer je nihče živ ni pričakoval: v srce Evrope, na trku Nemčije, Belgije in Nizozemske. Z mogočno poplavno vremensko katastrofo, ki je bila sprva za hip videti kot neslana šala: takšnim razsvetljenim okoljem se kaj takega pač ne more primeriti. A božje oko je že vedelo: če zlobno pomežikne v takšna okolja, je resnica o začetku konca sveta dosti verodostojnejša kot kje drugje in temu primerno drastična. To je sicer nespodobno in neetično premišljanje, a tako pač je.
Vrag je odnesel šalo. A prav zelo spočiti in v dobri formi sporočila o začetku konca sveta vseeno nismo pričakali, kajti svetovna epidemija covida, katere konca še ni videti, je medtem le že pustila precejšnjo utrujenost. Toda ko se je začela letošnja zgodba z noro vročino, le spomnite se kanadskih petdesetih stopinj v senci, smo se stresli v nelagodju. Bila je takšna čudna in skrajno nenavadna zgodba, da nas je premrazilo. Skoraj hkrati s tem je začelo goreti. Ko je gorela Kalifornija, je za silo še šlo: tamkajšnjih požarov smo se, če je seveda kaj takega sploh mogoče, medtem že malce navadili. A ko so se velikanski in pogoltni ognji razpasli tudi drugod po svetu, ko je začela množično goreti tudi Evropa, je bilo šale konec. Ko so Italijani konec predzadnjega tedna med požarno ogrožena območja vključili tudi Trst, je vrag dokončno odnesel šalo.
Najbrž se je bedasto in bedno spraševati, kaj je huje, poplave ali požari, da o haitskem potresu sploh ne govorim, a je mene osebno bolj strah požarov, čeprav vem, da so takšne primerjave smešne in abotne. Požar nosi v sebi, vsaj zame, še več apokaliptičnosti kot poplava, čeprav je po drugi strani misel na pekel že od majhnih let spuščala vame neki sprevržen in težko razumljiv rajc; tako se počutijo pokvarjene punce. Malo sta k temu zagotovo pripomogla punk in druga divjaška glasba, a ne mislite, da s tem iščem izgovore. Sramota je v prvi vrsti moja.
Bi izvolili Lučko? A nori vremenski pojavi, se pravi, njihove okoliščine, so seveda le posledica divjih sprememb, ki so se medtem nakopičile in eksplodirale tam, kamor naši čuti in celo misel sploh ne sežejo: najbrž nima nobenega smisla, če zdaj, denimo, začnem pleteničiti o permafrostu. Pri nas ve vse o tem seveda dr. Lučka Bogataj, kdo je, mi ni treba posebej razlagati. Naša Lučka že desetletja vdano, pametno in z neko žalostno mirnostjo opozarja, kam plovemo, a se nas tisto, kar nas prosi, na kar nas opozarja in nam tudi napoveduje, sploh ne prime. Če bi dr. Lučka Bogataj kandidirala za poslanko, kar ji seveda ne pride na misel, je najbrž še izvolili ne bi in to pove o nas vse. A po svetu je še kar nekaj Lučk in bolj ali manj jih vse tare podobna usoda. Že če si ogledaš usode evropskih in svetovnih Lučk, je jasno, da nam ni rešitve.
Najhujša nesreča, družbena omrežja. Zato so vsi resni svetovni in domači mediji zadnje čase vse bolj polni po večini skrajno resnih, argumentiranih in grozljivih napovedi ter analiz o tem, kam pluje človeštvo. Rotijo nas; opozarjanje samo po sebi v teh časih in okoliščinah ne zaleže več. Seveda je jasno, da iz vsega tega ne bo nič, a nekaj malega odloga si lahko, če bo sreča velika, le še iztržimo. Hočem reči, iztržijo. Pri nas kakšnega posebnega upanja na uspeh, dosežen z zdravim, pametnim premislekom, najbrž že nekaj časa ni več mogočega. Naš vladar, to se izvrstno odrazi tudi v rezultatih cepljenja, so že nekaj časa najbanalnejša družbena omrežja, in to je ena najhujših nesreč, ki nas je lahko zadela. Kaj več o tem se ne splača pleteničiti. Prvič, absolutno nič ne zaleže. Drugič, potem ko se navdušeno in naivno ter fanatično bralstvo najbanalnejših druabenih omrežij primerno razjezi in odreagira, se vse le še poslabša, zato o tem ne bom več govorila.
Gozd in njegova nesrečna usoda. Me pa ne glede na mega nesrečo, ki je že v zraku, posebej boli naš slovenski gozd in njegova usoda. Včasih sem posebej ljubila bukove gozdove, posebej njihovo svetlo zeleno spomladno brstje se mi je zdelo neznosno očarljivo. Zdaj ljubim vse po vrsti: hraste, pri katerih občudujem predvsem mogočna debla, smreke in tako naprej; da ne zdrknem v patos, ki mi ni posebej ljub. In kot bi mi brala misli, mi je slovenska nacionalka, ta zadnje čase vse bolj zlostavljena punca, s katero počno kot svinje z mehom in nobene potrebe ni, da posebej razlagam, kdo so svinje in kaj počno, predzadnjo soboto popoldne poklonila svoj dokumentarni film o slovenskih gozdovih. Njegov naslov je Zelena energija gozda in ni ravno svežega datuma; najbrž tudi ni dobil nobene posebne nagrade. A s posebno skrbnostjo, ki je ganljiva, poskuša spraviti pod eno streho vse neštete zgodbe o našem gozdu in o vseh neštetih vidikih njegovega bivanja med nami. Tistih ganljivih, prav nič pocukranih posnetkov gozda je bilo neskončno veliko in so mi segli v srce bolj kot kdajkoli doslej. Mislim, da bi morali posneti še dosti več dokumentarcev o slovenskem gozdu.
Potem sta prišla še Afganistan in njegova nora nova talibanska štorija. To seveda niso heci, to je na neki način nova prihodnost sveta. Najbrž ne vsega, njegovega dobršnega dela pa. Brrr, kakšni neznosni časi.
Zarja Jana, št. 34, 24.8. 2021
