Postelja, flaša in molitev. Tako so bile videti moje noči tak čas pred enim letom, mesec dni v lockdownu. Ležal sem, strmel v strop in gledal strahove, ki so v jatah krožili nad mojim zlomljenim telesom, mi sedali na trebuh, grlo, prsi in požrtno kljuvali, kljuvali; iz zamletih pljuč se mi je trgal kašelj, grlo mi je gorelo. Vogal rjuhe je bil moker in masten od ledenega potu, s katerim ga je prepojila krčevito stisnjena roka. Da bi spal, ni bilo dosti upanja, da bi sanjal, čisto nič – kaj, če se veke več ne razprejo! Vse, kar sem zmogel, je bilo vročično tavanje na meji med svetovi, kjer bivajo napol porojeni obrisi nepredelanih vtisov. Vsake toliko sem v temi zaslišal pritajene korake maščevalnega boga, ki se je bližal, da me zdrobi; pograbila me je panika, pogoltnil sem kašelj, napel vse sile, da bi ga pregnal. Postelja, flaša in molitev torej. Tri črke, izstreljene v brezupno brezbrižno vesolje: S, O in S.
A ni bilo dovolj in zdrobilo me je. Histeriziran od poročil o neobvladljivem virusu, prestrašen zaradi pričevanj o zloveščem kašlju, o nenadnih padcih kisika v krvi, o koncu sveta in pogubljenju krivičnih sem, po lastni sodbi krivični, legal med štiri stene in grgral prekletega jägermeistra (nomen est omen) – ker se nisem mogel spomniti, kaj drugega bi še lahko storil, da bi pregnal strašljivo zategovanje v grlu, ki se je širilo čez pljuča. Strah pred smrtjo me je spremenil v ruševino; glede na svojo srečo sem bil zatrdno prepričan, da je to zdaj pa res to, jaz pa ne smem in ne morem dopustiti, da bi bilo to, kajti toliko dobrega še imam opraviti, nemara pa nekoč še tudi kaj pametnega povedati, predvsem pa imam družino, ki me potrebuje. In tako sem prebedel noč in pričakal odrešilno svetlikanje; vsakič znova sem se ob prvem svitu izvil izpod odeje, položil stopalo na mrzli parket, si nadel masko človeka, ki zmore, in šel v dan. S hčerjo sem gnetel plastelin, čečkal po risalnem bloku, pel pesmice, jo tolažil, ko je pogrešala vrtec; obračal sem telefone, pošiljal maile in kot najbolj nemilosrdni dacar rubil opustošene možgane za še kolikor toliko smiselna zaporedja besed, iz katerih sem spredal članke in kolumne; vmes sem se nažiral s čokolado in drugo svinjarijo in v nemiselnih, z ničimer izzvanih prepirih skušal preliti svoje neustavljivo gnitje v Danajo. Nakar so se sence pričele podaljševati, telo je oblila vročina in pljuča so pričela pokati – prišla je nova brezupna noč.
Streznil sem se, ko sem končno posnifal iglo in je PCR pokazal, da menda ni bila korona (najverjetneje sem staknil pljučnico, dajmo en aplavz za mojstra); tedaj sem moral priznati, da sem še vedno le krhko prestrašeno otroče, vsled v preteklosti nakopičenih travm golo napram bivanjskim viharjem jeklenih žiletk, ki tudi največjemu oholežu sčasoma ločijo meso od kosti, duha od pameti, če mu kateri že ne potegne prek žil. Očitno me ni pokončala korona – so pa mi že davno pred tem zavdala desetletja kopičenja psiholoških toksinov, ki so me navkljub ljubezni do življenja in sočloveka pripeljali v svojevrstno dušno komo, na sam rob živeče smrti, v stanje stalno tleče travmatiziranosti. Tedaj sem si prisegel – nikoli več postelje, flaše in ocvrtega stegovanja iz peklenščkovega lonca. Prisego sem držal; leto dni kasneje sem manj krhko in prestrašeno otroče, trikrat cepljeno proti covidu in neštetokrat punktirano za neumnost, ki hodim na psihoterapijo, ne berem (anti)socialnih mrež, se veliko gibam in namesto inzulinskega šokiranja zdravim telo z zelenjavo. In ko se bosta nekega dne, nemara prav kmalu, na hitrem testu pokazali tisti usodni dve črtici (in pokazali se bosta, statistika je jasna), bom vedel, da sem res končno storil, kar sem lahko. Nemara bo tedaj zadosti, da me ne stre.
Piše: Vasja Jager
Zarja Jana št. 47, 23.11.2021
