Če zadosti dolgo opravlja novinarski poklic, človek vidi in doživi nemalo reči, ki ga pretresejo do kostnega mozga. Ženska, ki ti je še teden dni nazaj v svojem skromnem domu postregla s piškoti, klecne pod oderuškimi dolgovi, vzame kanto z bencinom in se zažge pred očmi svojih treh otrok. Starec, ki ga razžira rak, se ti postavi pred vrata pisarne, razglasi, da si ti edini na vsem svetu, ki ga lahko razumeš, zato hoče, da ga pred njegovo smrtjo spraviš s hčerjo – sicer se bo ustrelil in boš ti kriv. Najstnica, ki so jo vplivni direktorji naphali s kokainom in praktično nezavestno posilili, ti pa veš, da jim ne moreš do živega. Take reči vidiš, slišiš in živiš. Hodiš naokoli, odstiraš tančico in zreš v trpljenje in krivice; dvigaš kamne in izpod njih lezejo štrige in kače. Pričneš verjeti, da so ljudje pokvarjeni in zlobni in da nam na splošno ni rešitve; spremeniš se v meseni semafor vseh faz soočanja, žalost, jeza, žalost, dokler se ne odločiš, da je najbolje izvesti samoamputacijo duše in postati brezčutni cinik. Vendar ne gre – kajti vsemu zlu, vsej temi navkljub vsake toliko časa naletiš na nekoga, ki ti da vedeti, kolikšna plemenitost, kolikšna moč, kolikšna svetost se lahko skrivata v nas.

Ta teden sem imel intervju z zdravnico, ki zdravi najhujše bolnike s covidom. Take na robu med neznosnimi mukami in smrtjo, v umetni komi, na meji med tem in onim svetom, med prisebnostjo trpljenja in blaznostjo, prešpikane z vsemi možnimi cevčicami, nedostojanstveno zvedenih na hropeče vreče opešanih organov. Med tistimi štirimi stenami, nenehno osvetljenimi z živčno utripajočimi neonkami in pikajočimi lučkami vseh možnih monitorjev, je konec družbe; tam je človek spet, kar je bil v samem začetku – po življenju hlastajoči organizem, ki razloči le med bolečino in hipnim olajšanjem. Tam, proč od naših oči in naših misli, je živi pekel – in pekel te dni poka po šivih, nenasitno brezno je polno do roba. Ona in njeni zdravniki in medicinske sestre pa hodijo po tej tožeče pokajoči temi, brez vsake sodbe in očitka zdravijo in bodrijo, vstavljajo katetre in dihalne cevke, obračajo zaležana telesa, brišejo izločke, bolščijo v aparate, kot da jih zmorejo zgolj z močjo svojega obupanega pogleda odvrniti od pogubne sodbe, se z vso težo svojega obstoja mečejo na odhajajoče sence in moledujejo neizprosno usodo, ki jih vleče proč, dva metra pod rušo; držijo roke umirajočih in jih končno izpuščajo. Izgorevajo, obupujejo, se lomijo – toda zlomijo se ne. In za to gre, da je v nekaterih ljudeh nekaj, kar se ne zlomi nikdar, nekaj nezlomljivega, plemenitega, višjega. Resnično, tam, med aparati in cevkami, je naš konec, je pa tudi naš začetek, kajti tam je moč najti najboljše, kar človek premore, iskro svetosti, bistvo človečnosti – le ta človečnost nas lahko izpelje iz naše sedanje stiske, onkraj naše nravi, onkraj uničevalnih in razdiralnih strasti, onkraj strahov in nestrpnosti. Do miru, po katerem vsi hrepenimo.

Nikomur ne vsiljujem, v kaj naj verjame; pravzaprav se mi zdi, da velika večina ideoloških in psevdoteoloških debat, ki nas razdvajajo, sploh ne išče pravih odgovorov na pravih koncih. Želim le izpovedati, da jaz verjamem v to, kajti ta spoznanja niso poceni. Nekaj strašnega je namreč, ko ugotovim, koliko slabši sem od tistih, ki so resnično dobri. Obenem pa je nekaj najbolj osvobajajočega, ko sprevidim, koliko boljši od mene so najboljši med nami, kajti to pomeni, da je na svetu dosti več razlogov za upanje, kot jih zmorem najti na sebi. In potem se v tem upanju na neki način tudi jaz zbudim iz svoje umetne kome, v katero me pahne surovost sveta, zadiham s polnimi pljuči – in sem ozdravljen.

Več v reviji Zarja Jana št. 49, 7.12.2021