Mnenja

Nekaj nezaslišanega

Melita Berzelak
13. 12. 2021, 22.00
Deli članek:

revija jana
Uvodnik

O reviji Jana obstaja diplomska naloga (iz leta 2003). Na koncu naštevanja predsodkov o ženskih revijah avtorica med drugim zaključi, da se »deklarirana enodimenzionalnost žensk v ženskih revijah v Jani kaže kot enostransko prikazovanje tradicionalno 'prilepljenih' ženskih področij delovanja: gospodinjstvo, skrb za lasten videz in emocionalna razmerja ter materinstvo«. Vi seveda veste, koliko se pri tej reviji (kdo bi celo rekel, da preveč) ukvarjamo s smrtno resnimi temami (bi se avtorici diplome zareklo, da »moškimi«?), od gospodarstva in politike, da o okolju, šolstvu in zdravstvu ne govorimo. Gospodinjstvo je kljub deklarirani enakopravnosti večinsko še vedno neplačana služba žensk; in ne, niso mačji kašelj trije vogali hiše (čedalje bolj pa tudi družbe, pomislite samo na vse skrbstvene poklice). Pri emocionalnih razmerjih in materinstvu se radi sprenevedamo; ob posebnih priložnostih povzdignjena in opevana sicer sodijo nekam v kot zasebnega, ženskega. Še kako pomembno je torej pisati tudi o tem, a nikakor ne le o tem. Sicer pa smo napačnih predstav o tej reviji vajeni in zdaj dovolj o tem, na tem mestu je bilo zgolj in samo za uravnoteženje. Kar nekaj strani naprej boste namreč brali množico hvalospevov ob našega pol stoletja  (zardevamo, zardevamo), pa tudi kak napotek, kam naprej. O tem smo res precej premišljali pravzaprav od vedno, vsak teden, vsako leto, pod katerimkoli logotipom. V svoje opravičilo, kadar smo (po)grešili – ali objavljali razne neresnosti – lahko zapišemo, da je bilo treba tudi preživeti. In zdaj k bistvu.

V časih smo, ko se dneve prerekamo okoli takih reči, kot sta kostanj in kuhano vino, ko so nam ukradli nacionalko, ko smo nazadnje še v šole dobili politiko in ko v globoki zimi s strahom čakamo položnico za ogrevanje. Ob čemer sploh še nismo omenili podnebja in pandemije. Prvega nas postaja groza, drugega pa tudi, pri čemer gre levji delež seveda posledicam v družbi – z redkimi izjemami pravzaprav po vsem svetu. In potem se tipaje že spet – ne, ni nas izučilo – oziramo za kom, ki bi znal v isti stavek spraviti demokracijo in blagor vseh. Kako nam kaže? Ne najbolje. Plakati ene od novih strank, ki se začenjajo drenjati pred volitvami, pravijo: Slovenska zastava v vsak šolski razred in Avtoceste brez omejitev. Resno? Realni problemi ljudi so očitno res svetlobna leta stran od predstav v glavah politikov. Seveda obstaja resen sum – to je bilo na tem mestu že povedano, a je treba še enkrat – da nas zasipajo s provokacijami zgolj zato, da v miru božjem plenijo, medtem ko ljudstvo rohni na družbenih omrežjih. Problemi lokalnih skupnosti, samooskrbe in sploh vsega, kar kot posledica koronakrize šele prihaja, pa ta čas ostajajo na plečih lokalnih oblasti in so pravzaprav velika priložnost za župane. Poskrbite za ljudi in za vas bo poskrbljeno ali tako nekako. Ljudje medtem sami iščejo načine za preživetje. Mimogrede, hvala bogu za iniciativo Glas ljudstva, ki nas je sklenila spremeniti v politično zrelejšo nacijo, ki voditelje izbira po vsebini in ne formi. Kajti mogoče in treba je, ni več časa za nova izgubljena leta. V kakšni družbi želimo v prihodnje živeti, je ta čas najpomembnejše skupno vprašanje. Prek medijev se družba pogovarja in ni vseeno, kakšni so ter kaj se z njimi dogaja. Tudi mi želimo prispevati. Z rešitvami in ne le s problemi. In rešitev je vedno v povezovanju, sodelovanju in pogovoru. Tudi v sočutju in razumevanju. Tisto nezaslišano iz naslova pa je, da na Jani obujamo inštitut, ki se sliši za te čase najbrž noro, nam pa se zdi prav fino. V življenje bomo spravili Janin bralski sosvet, v katerem bodo souredniško svetovali tako bralci kot strokovnjaki. Ker hočemo biti revija rešitev življenjskih težav ljudi. Vas zanima? Pišite nam. 

Melita Berzelak

Revija Jana št. 5014.12.2021