Ko si otrok, je zima pravljičen čas. Skozi okno tople sobice navdušeno zreš na prve snežinke in gledaš, kako se svet odeva v puhasto belino; hlastno vržeš nase bundo in kombinezon, stečeš na plano delat snežake in angelčke v snegu in se kepat s prijatelji vse do večerje. Za povprečnega otroka iz srednjega razreda je to po cimetu in piškotih dišeči čas daril in sladkarij, smučanja in sankanja in igre, božičnih filmov in risank, pisanih luči in ognjemetov, čas otroštva, čas čarovnije. No, nekako tako je bilo nekoč davno v neki drugi geološki dobi tudi zame – pa je prišla odraslost in je prišlo očetovstvo, romantika je izpuhtela, zima pa je postala predvsem logistični izziv.
Nemir se me prične polaščati že najkasneje avgusta, ko znakov odmiranja poletja ni več mogoče zanikati. Od tod dalje me postopoma prevzema neko zlovoljno pričakovanje, v katerem kot nervozna srna v vse bolj svežih jutrih dvigujem vohalo v zrak in sumničavo filtriram rezki zrak za slutnjo sneženja. Mrko zrem na izdajalska drevesa, ki odlagajo listje in mučeniško nastavljajo rahitična telesa vetru, češ, kakšni slabiči; ko se novembra iz kotanj privleče vlažna megla in povzroči vsesplošno gnitje, v zlohotnem kondenzu jasno zaznavam mikroskopske peklenske legije vseh možnih bolezni, ki se vijejo nadme in nad mojo družino. Res se kmalu začnejo prve viroze, z vseh strani se razlegata krehanje in hropenje, ljudje se spremenijo v bolezen bljuvajoče vulkane in kmalu sluzasto nažigaš tudi sam – pa to še ni najhujše, ker ti takšnale virozica v resnici pomeni predvsem nekaj dni oddiha v postelji; najhujše je, kadar zakuha otrok, in potem adijo, spanje, adijo, živci, dober dan, megla v glavi in prepiri s takisto trpečo boljšo polovico klavrnega partnerskega dueta. Stroški se pričnejo kopičiti, treba bo kupiti darila, ogrevanje je vse dražje, avto mora k vulkanizerju po zimske gume, do konca leta je treba vreči še stotaka za novo vinjeto. Na šihtu je vedno več dela, ker je treba pravočasno vse spraviti pod streho, obenem pa so dnevi obupno kratki in vsakega začneš s spoznanjem, da se bo sonce spravilo za oblake že davno, preden si boš uspel izboriti tiste pol ure za sprehod. Pomanjkanje časa za gibanje se takoj prelije v preobilje špeha okoli pasu, krompirjelika podoba v ogledalu pa le še poglablja slabo voljo, ki jo povzroča popolno pomanjkanje vitamina D. In potem se nekega dne uresničijo napovedi ničevih prerokov meteorološke apokalipse – zapade sneg, ceste se spremenijo v povečane verzije trkalnikov za avtomobilčke v lunaparku, sredi brezupne beline nekdanjih zelenic izstopijo pasji dreki in kozlanje, leto se sesede samo vase. Kje je globalno segrevanje, ko ga človek res potrebuje?!
Samo da se pretolčem do božiča, potem gre že lažje. Okrašena jelka in lučke vnesejo barve v dom, odvijanje daril in izpovedovanje ljubezni dokazano zdravita mrkogledost, podarjeni puloverji in štrikane nogavice ustavijo kristalne ugrize zimskega mraza, dan se prične postopoma daljšati, zemlja pa tajati. Vsa tista logistika pelje nekam, ko so premagani, se izzivi zdijo smiselni. Tako si lažem, tako se tolažim – in čakam pomladi, da padem na kolena pred prvim zvončkom.
Revija Jana št. 50, 14.12.2021
