Oh, saj se mi ne da delati novih potičk v političnem peskovniku nacionalke. Tisto, kar se že nekaj tednov dogaja z nacionalko, hočem reči z njenim udarnim in zame precej strašljivim predvolilnim raztelešanjem, se je sčasoma razlezlo v velikanski peskovnik, poln raznovrstnih polemičnih potičk z vseh političnih in ideoloških obal. Reformatorji produkcije slovenske nacionalke, tisti javni in tudi tisti v ozadju, so precej predvidljivi in natanko vedo, kaj delajo, ljudstvo pa je od vseh silnih besed in čustev že majčkeno utrujeno. Kaj naj bi bilo po novem okusu na sporedu nacionalne televizije nepotrebno, zanič, škodljivo, vprašljivo in kar je še takšnih odsvetovalnih pojmov ter naj bi torej čimprej izginilo z ekranov, je bilo že ne vem kolikokrat prežvečeno, pojasnjeno, kritizirano, zavrženo, divje bitke o tem so se bile in se še bijejo in se bodo seveda še naprej bile. Ne tako poredkoma imajo kritiki nacionalke za moje pojme celo do neke mere prav. Kljub vsemu domoljubju se je tudi meni, zlasti zadnje čase, neredko primerilo, da sem z rdečico na obrazu kot kak zavržen tat med sedmo in pol osmo zvečer med TV Dnevnikom z nacionalke preklopila na POP TV, ker se mi je počasi zazdel tamkajšnji uvodni informativni program boljši od nacionalkinega ob isti uri.

Hvala bogu za dopisnike. Zanimivo in zame osupljivo pa je dejstvo, da je bila med grešno, zanič in podobno produkcijo, ki naj bi jo po novem okusu pri priči zavrgli in potacali, tudi oddaja, ki je že vseskozi ena mojih daleč najljubših. Gre za drugo tretjino Tarče ob četrtkih. Naslov ožigosane in brez kakršnega koli pojasnjevanja, kaj šele kritične analize ukinjene oddaje je seveda Globus. Na sporedu je takoj za Eriko, vodi pa jo eden najbolj svetovljanskih, uglajenih, razgledanih in sposobnih nacionalkinih novinarjev Seku Conde. Vsi ga poznamo, zato o tem ne gre izgubljati besed. Ob Bergantu je tudi moj najljubši nacionalkin sodelavec in mislim, da sem v tem pogledu v kar široki družbi somišljenikov. Še posebej dragocen je njegov Globus tudi zato, ker nacionalka že vseskozi na žalost ne pretirava z zunanjepolitičnimi vsebinami. Ko bi ne bilo njenih prav dobrih in pogosto tudi odličnih dopisnikov z vseh najpomembnejših koncev sveta, bi bila njena zunanjepolitična ponudba precej boleče zapostavljena. To še posebej velja, če jo primerjaš s podobno ponudbo drugih vodilnih nacionalnih televizij, ne le iz Evrope, ampak tudi iz belega sveta. Ampak o tem kdo ve zakaj nihče nikoli ne reče niti besede.

Torej: gospod Whatmough (ali morda tudi gospod Areh, ne vem natanko), kaj vraga je narobe z Globusom? Prečrtali ste ga energično in brez slehernega pojasnila, vprašal pa vas o tem javno kdo ve zakaj menda tudi ni nihče; vsaj jaz o tem nisem zasledila niti besedice. Zdaj vas torej sprašujem jaz. Jaz sem vaša naročnica; že odkar ste tu in tudi že precej dlje sem ena vaših bolj zvestih konzumentk in imam pravico, da vas o tem odločno podrezam. Pričakujem, da mi boste odgovorili na javnem mestu, kajti to, kar sprašujem, ne zanima le mene, ampak, prepričana sem, tudi marsikoga drugega, ki spremlja to odlično oddajo. Hvala, ker me boste uslišali.

Poanta da te kap. In zdaj brž, se opravičujem, a moram še enkrat, prisežem zadnjič, k Miši, pravzaprav k Delovi zunanji sodelavki, odlični komentatorki Mojci Pišek. V zadnjem prispevku tretjega decembra na Delovi mnenjski strani je pod naslovom Mia in Miša, o Matjažu pa molk, Piškova  – moram se oglasiti, urednica, to je pač močnejše od mene – odločno vzela v zaščito avtorico oddaje Z Mišo, torej Mišo Molk. Poanta njenega zapisa je, vsaj zame, presenetljiva. Za največjo žrtev še vedno razžarjene, čeprav po drugi strani tudi že utrujene in postane afere, o kateri mi menda ni treba razlagati posebej, je namreč razglasila avtorico oddaje, Mišo Molk. Takole dobesedno zaključuje svoj skoraj celostranski premislek v Delu: Tragična junakinja nedeljskega večera je Miša Molk. In ne njena intervjuvanka, igralka Mia Skrbinac.

Sic.

Miša žrtev? Nak! Mislim, da je komentar o tem dovoljen; po mojem je celo potreben, zame, kot rečeno, nujen. Zajela ga bom na splošno, nekoliko poljubno, ker za kaj daljšega tu pač ni prostora. Miša naj bi bila prva žrtev omenjene oddaje zato, ker strašni, kruti in mogočni zmaj nacionalke, malce seveda pretiravam, drži v pesti avtorico Mišo in ji z močjo avtoritete, ki menda pride sama po sebi, ukazuje, kako naj v vseh pogledih oblikuje svoje oddaje. To se sicer sliši dramatično, ni pa, sem o tem nadvse prepričana, niti malo res. Miša, zvezda številka ena tako rekoč ves čas svojega TV-veka, je skrajno samozavestno, trmasto in energično dekle, ki svoj prav in svoje vizije zagovarja z železno in neusmiljeno voljo in lastno avtorsko držo. Za to držo je v zgodovini tudi že grdo plačevala. A ti časi so že zdavnaj mimo. Ob njeni zadnji avtorski oddaji Z Mišo sem se spočetka celo spraševala, ali Miša sploh uskladi izbor svojih včasih kar nenavadnih gostov z vodstvom hiše ali počne vse povsem neodvisno, po svojem okusu in brez nadzora. Zato seveda v pogledu škandala ob njeni zadnji oddaji Miša sploh ni žrtev. Daleč od tega. Spraševati se je treba kvečjemu, kaj ima zoper Mio in zakaj je vse prej kot rahločutno naravnost, brez sleherne obzirnosti načela vprašanje gostjine domnevne spolne drugačnosti. In zdaj o tem ne bom več rekla niti besedice, dovolj in preveč je bilo vsega tega netaktnega ter bolečega dogajanja.

Kostanj brez vina. Le še besedica o najnovejšem decembrskem konfliktu na obalah Ljubljanice. Smrtno sta se sprla dva poglavitna zvezdnika adventnih popoldnevov, pečeni kostanj in kuhano vino. Vsak s svojim preprostim šarmom, s posebnim duhom, okusom in atmosfero, ki jo ustvarjata. Pečeni kostanj je ostal, kuhano vino so po novem, seveda covid, prepovedali: prenevarno. Ker ob kostanju ni več duha po kuhanem vinu, seveda tudi kostanj ni več to, kar je bil. Izgubil je pol, morda celo tri četrt šarma. Žalujoči ostali lahko, kot doslej, le še naprej psujejo in ihtijo. Nič ne pomaga. Ampak naslednje leto bo zagotovo bolje. Zakaj? Ker slabše od letošnjega leta sploh ne more biti.

Revija Jana št. 50, 14.12.2021