Že tretji dan je deževalo in ponekod menda celo snežilo. Oči so se mi začele zapirati kar same od sebe, v nogah sem začutila čudne mravljince in srce mi je začelo, kako nenavadno, razbijati na desni strani. Komaj sem dihala. Najbrž to pomeni, da me bo kap, sem si rekla. Čeprav sem trikrat cepljena, sem se šla testirat. Nimam covida. Od česa, porkaduš, torej umiram?! »Ne bom več kuhala, ne bom več prala, ne bom več likala, ne bom pospravljala, morda tudi v službo ne bom več hodila. Dost vas mam!« sem rekla in se s kupom časopisov zavalila na kavč, ki je sicer po tradiciji rezerviran za nekatere druge člane družine.
A, se je že začelo, je pripomnil sin.
Kaj naj bi se začelo? »Zimska depresija vendar, ki vključuje absolutno odklanjanje družine,« mi je strokovno pojasnil in pripomnil, da me vsak začetek zime daje enak sindrom. Bo že minilo. Ampak saj še ni zima, sem zastokala. Vse je zmešano, tudi letni časi, je dahnila koruzniška snaha.
Mož si je godrnjaje našel zatočišče na fotelju in našteval gostilne, v katerih se dandanašnji prav dobro je, čeprav sitnarijo s PCT. Hči je pojasnila, da je pri nas tako ali tako preveč čisto in pospravljeno, kar že nekaj časa ni več v modi. Da o likanju – le kdo se še ukvarja s tem – sploh ne govorimo.
Nihče pa ni rekel nič o tem, da bi mi kaj pomagal. Vam bom že dala!
V službi sem si izborila delo od doma, kar je pomenilo, da sem z računalnikom na kolenih gnezdila na kavču, ven sem šla le toliko, da sem si kupila burek in pivo v konzervi, kot to počnejo nedepresivni delavci na gradbiščih. Po izdatnem kosilu sem se pogreznila v spanec. Nekaj časa so me sicer motili prašni svaljki, ki sem jih videla pod predalnikom, če sem odprla levo oko, potem pa sem se disciplinirala in odpirala samo desno. V stanovanju se je kopičil nered vseh kategorij, jaz pa sem samo dremala, brala in spet dremala. Celo turške limonade na televiziji so bile preveč intelektualne, da bi si z njimi naprezala možgane.
Družinski konzilij je ugotovil, da je tradicionalni štrajk treh družinskih vogalov letos še posebej dolg in neizprosen. Začeli so pospravljati in pometati, ampak seveda brez namena, da bi jim to prešlo v navado. Red so namreč naredili zaradi posebnega gosta, ki je prišel predstavljat sesalnik. Bila sem ga pripravljena opazovati z levim očesom, da bi videla, ali bodo izginili svaljki izpod predalnika. Zares se je potrudil – sesalnik stepa, pomiva, briše, moči, suši, dišavi in po želji tudi prepeva. A ga je mogoče upravljati z daljincem, sem izvolila spregovoriti. No, nekatere funkcije že, je mencal sesalničar. Ko bodo vse samodejne, naj se pa znova oglasi, sem rekla in znova zadremala.
Svaljki pa so ostali. Odkrito rečeno – pravzaprav sem se že naspala in mi je že pošteno dolgčas. Štrajkala bom še do pojutrišnjem, ko mi pridejo predstavit kuhinjskega robota, ki vse sam skuha in pomije. Dotlej bo moja ljuba družina seveda pospravila naš družinski svinjak, da si ne bo prodajalec robota o nas mislil česa grdega. »Mi je že jasno, kaj si bo potem izmislila, ko bo nehala štrajkati,« si je cenjeni soprog godrnjal v brk. »Začela se bo sezonska shujševalna kura. S kalčki in destilirano vodo. Upam, da ima robot na jedilniku tudi ocvirke in pražen krompir!«
Jana 30.11 2021
