Biti samozaposlen v Sloveniji je podobno kot prenašati mučenje z vodo v razvpitem zaporu Guantanamo, kjer so zaprti domnevni teroristi – vsakič, ko pomisliš, da boš nemara lahko zadihal, ti zalijejo dihalno cev z vodo in te skoraj zadušijo. In tako je malo manj kot sto tisoč slovenskih espejev pred prazniki izvedelo, da jim bo država z letom 2022 drastično povišala socialne prispevke, četudi mnogi že sedaj životarijo pod pragom revščine in se komaj pretolčejo skozi mesec. Pa srečen božič, ve umazane živali – kot je bilo nekje rečeno.
Biti samozaposlen v Sloveniji je podobno kot biti eden tistih nesrečnih rudarjev, ki jih vsake toliko zasuje v kakšnem rudniku, potem pa z golimi rokami obupano kraspajo proti slutnji daljnega svetlikanja – vsakič znova se nekje udre nov plaz, tok zemlje pokrije mukoma izkopano pot, rešitev se spet izmakne od kopanja tresočim, z zemljo zamazanim rokam. Samozaposleni s(m)o obsojeni na družbeno dno, nekateri se po nevarno napetih mrežah družinske solidarnosti nemara uspemo potegniti na srednjo polico, višje pa ne bomo prilezli nikoli in nikdar. Vsak mesec znova se zaganjamo proti nedosežni svobodi iz luknje, ki je vse globlja, po štiristo, petsto, šesto evrov minusa, preden si sploh zaslužil prvi cent – in tako se zaganjamo, dokler nismo izbezumljeni, oropani iluzij, izgoreli. Če mirujemo, nas zagotovo zasuje z našimi družinami vred, zato kopljemo in praskamo na petek in svetek, ob vikendih in praznikih, hvala bogu, da je delo, si govorimo, medtem pa se nad nas zgrinja vse več zemlje, država nam pod nogami koplje vedno globljo luknjo, počasi zmanjkuje ur v dnevu, moči v rokah, volje v srcu. Počitka ni, bolniške ni, penzije ne bo, ni časa za umirjanje, za osrediščenje, za brazgotinjenje ran – naša življenja imajo vrednost le, dokler proizvajamo, proizvajamo pa vedno več, toda po vse nižji urni postavki in vse težje. In tako smo ujeti v temi nekje med plastmi družbe, zrak okoli nas je vse redkejši, čas vse gostejši, sanje vse manj oprijemljive, luč vse bolj šibka.
Biti samozaposlen pomeni biti kanonfuter za sile, ki poganjajo družbeno degradacijo – povsem ponoreli, neobvladljivo kompleksni, od pohlepa podivjani sistem, ki naj bi obstajal zato, da svojim članom in članicam zagotovi varnost in udobje in nam služi, nas spreminja v svoje sužnje ter pije življenjsko moč in čas. Biti samozaposlen pomeni biti gol razpet na oltarju starega sveta – in svečeniki slednjega, senilni, impotentni, jezni in prestrašeni, prihajajo nad nas z noži v rokah, da preprosijo sonce še za en dan svoje dobe. Biti samozaposlen pomeni biti zaprt v koncentracijskem taborišču med razredno vojno – vse bolj prestrašen in razčlovečen topo zreš skozi družbeno pregrado na izbrance, nasmejane, bleščeče, zdrave in brezskrbne, ki so se napihnili s tvojo krvjo in zdaj pred tvojimi očmi na smrt zdolgočaseni šopingirajo, potujejo in pozirajo, pišejo priročnike za samopomoč in razsvetljenje, se igrajo humanitarce, vstopajo v politiko. Biti samozaposlen je biti Sizif, je biti Job, je biti hlapec Jernej, je biti – prosto po Zmelkoow – strelovod za vse pizdarije sveta. Vse to pomeni danes biti samozaposlen v Sloveniji, pomeni pa biti tudi nekaj drugega: biti junak svojega časa, biti resničen v svojih preizkušnjah.
Revija Jana št. 51, 21.12.2021
