Leto 2021 zaključujem srečen. Živ, zdrav in hvaležen. Imam družino, kot sem si jo od nekdaj želel; hči je žareča zvezdica iz živega srebra, ženska je zavetje in navdih. Starša in sestra so še vedno enako vztrajni v drži, večji del žlahte tudi ohranja kakovost. Živ in še malo ne plesniv je tudi prastari pes, ki bi se še v petnajstem letu življenja podil za hrti in žrl vse, kar mu pride pod smrček. Prijatelji so zdravi in mirni, njihove družine trdne. Položnice so plačane, radiatorji topli, hladilnik poln. V neki pisarni v neki knjižnici na steni visi moje pisanje. Prvi stavki nove knjige so izkrvavljeni nad sneg na zaslonu. Stopalo pušča odtise v mastni ilovki, daleč so obzorja, širjave še neraziskane, čas še drži skrivnosti. Kri v žilah ima okus po soli in železu, duša se veseli španskega bezga v toplih nočeh. Neznana moč še prepoznava razloge za utelešenje. Pogleda in vidi, da je dobro – in verjame, vame, vase. V vse.
Želim si, da teh razlogov ne bi zmanjkalo. Želim si, da bi bilo dobro in da bi lahko vsakdo verjel. Da je življenje vredno živeti, ker je življenje samo po sebi najvišja milost. Kdor tava v nepredirni temi, naj spozna, da jo zmore z žarom te milosti zanetiti. Kdor ne ve, kam bi se lahko odprl, da bi se dvignil iz globeli, naj spozna, da se lahko opre na ljubezen. Kdor je bolan, naj ozdravi; kdor je zdrav, naj začuti hvaležnost. Kdor odhaja, naj dospe srečno; kdor ostaja, naj bo poplačan s spomini. Kdor v bolečini zre na preteklost, naj gre z dlanjo čez svoje zabrazgotinjene rane; kdor s strahom čaka prihodnosti, naj se v jutranji zarji vzpne nad meglo in pričaka sončni vzhod. Kdor čuti, da zanj ni mesta pod soncem, naj spozna, da se moti. Kdor ljubi male reči, naj iz njih napravi veliko življenje; kdor sanja o velikem življenju, naj odkrije resnice najmanjših reči. Kdor želi peti, naj več ne utihne; kdor želi molčati, naj govori z vetrom. Kdor povzdiguje prednike, naj jih končno zakoplje; kdor se dviguje nad sodobnike, naj najde ponižnost. Naj revež dokliče pravico, naj zaljubljenec napiše pesem, naj otrok odkrije čarobno deželo in naj v njej pozdravi starca. Naj se laž izčrpa, krivica otopi, sebičnost omeji, pohlep nasiti, napuh poniža, ponižanje pokesa; naj se senca obrne navzven, dno prepada naj se izboči in naj bo nebo brez dna.
Vse to želim vsem nam. Tudi komu, ki me smatra za svojega nasprotnika – kajti jaz nasprotnikov nimam. Če dobro premislim, se namreč zmorem veseliti sreče vsakogar; več ko je srečnih ljudi, lepši je tudi moj svet. Več nasmejanih obrazov ko vidim, bolj se smeje tudi moje srce. Manj trpljenja ko je na svetu, manj teže pade tudi na moja pleča. Naj človek še tako obrača in naj čas neštetokrat znova obrne, preprosta resnica ostaja: vsi smo eno. Zatorej samo – vsakomur vso srečo.
Revija Jana št. 52, 28.12.2021
