Mnenja

Še eno leto

Majda Juvan
30. 12. 2021, 23.23
Posodobljeno: 30. 12. 2021, 23.26
Deli članek:

Revija Zarja
Majda Juvan


Še nekaj dni pa bo. Kaj? Še eno leto.

Narejena sem za ta čas. Kaj pa če ... Sami dvomi, depresije, strahovi. Mene je strah marsičesa. Letenja z letalom. Nikoli ne bi skočila z jadralnim padalom, enkrat samkrat sem, na smrt prestrašena, letela z balonom. In enkrat bila v helikopterju. Po novinarski dolžnosti. Še veliko je tega. Če razgledni stolp zaniha veter, me pobira že na Rašici.

Nekako gre, dokler se zdi, da je razplet v mojih rokah, kadar ni, sem na robu panike. A vsi našteti strahovi so moja zasebna obsedenost. Nihče me ne sili v nič od naštetega. A danes je toliko vsega, na kar nimamo vpliva. In se vdamo. Strah nas je.  

Podnebne spremembe, glasno rožljanje z orožjem, oživljanje nacizma … Ali pa, tudi doma, brezobzirno rušenje javnih sistemov. Začenši z javnim zdravstvom, javnim šolstvom, javnim socialnim varstvom, da o medijski krajini niti ne govorim. Vse naj bi bilo mnogo boljše, če bi se nekomu stekalo v zasebni žep. Po možnosti naš. Praviloma se začne s plačami. Kar tudi iz najbolj zapriseženih »borcev v prvih vrstah« čez noč naredi pogoltne kruhoborce.

Na okopih so res mladi zdravniki z jurjem mesečne plače. A zdravniki so tudi njihovi starejši kolegi, tako imenovane dvoživke in lovci na dodatke, takšne in drugačne, s plačami po deset tisoč in več. Fidesov Kuštrin ve, da bi ga iz hlač stresli, če bi le pomislil na porazdelitev znotraj obstoječe vreče. Ne, oni bi tako, da bi tisti z veliko svoje ohranili, oni s premalo pa več dobili.

Politika stoji ob strani. Razmišlja le o tem, kaj se ji izplača. In bo delovalo na volitvah. Epidemija je velika preizkušnja. Za vse. Cena je visoka. Smo med najslabšimi v Evropi. Pika. Karkoli že Janša piše ljudem, je jasno, da je kriv. Prvi med prvimi. Vedno. Zaradi neznanja? Ali zaradi cilja? Prestrašenim je lažje  vladati. Ni nas malo, ki verjamemo, da bi šlo tudi drugače in bolje. Mnogo bolje in bolj odgovorno. A žal ne s to vlado. 

Tole pišem v dneh vsesplošne cepilne akcije. Dan in noč cepijo. Če le imajo koga. Nekaj jih bo, večine od 40 odstotkov necepljenih pa ne. Niti pod okriljem noči ne. Mnogim je nerodno priznati, da jim je vsega dovolj. Tudi aktivnega anticepilstva. Niso pričakovali, da kar ne bo konca.

In zdaj ena ali dve o ukrepu, ki se ga bolj kot kdorkoli drug bojijo politiki. Obvezno cepljenje. Tole naše anticepilstvo je že nekaj časa ujeto v past, iz katere mnogi ne vidijo dostojne poti. Sama verjamem, da je med temi 40 odstotki vsaj polovica takih, ki bi se že davno cepili, če jim ob tem ne bi bilo treba priznati spremembe »kurza«. Ni lahko biti dejaven na glasnih anticepilskih mitingih, forumih in omrežjih, cepljenih zmerjati z ovcami, bedaki, debili ..., potem pa zavihati rokave. Večina je povsem razumnih in razgledanih, v prihodnost zazrtih ljudi, z načrti in potomstvom, ki mu iz srca privoščijo normalno življenje. A brez skupnosti in znanosti ga ne bo. Za večino racionalno razmišljujočih ljudi je vse skupaj postalo prenaporno. Stalne omejitve, jalove bitke in večno novi in novi virusni valovi. Cepljenje ni odrešitev, je pa pomoč, vsaj delno olajšanje. Če nič drugega, prinaša zavedanje, da si zase in za svoje naredil vse, kar si lahko. Več se ne da. Vsekakor več, kot če ne narediš nič.

Če je cepljenje obvezno, je obvezno. Lahko glasno bentiš, preklinjaš vse in vsakogar, a vsaj navzven ohraniš načelnost in principe – češ, prisilili so me – in sam pri sebi veš, da bo lažje čakati, da mine.

Enkrat bo. Stavim na leto 2022. Poskusite še vi.

Srečno in zdravo vsem. Čisto vsem!  

Revija Jana št. 5228.12.2021