Moja najboljša leta so se nekako prekrivala z najboljšimi leti begunjskega Elana. Elanove smuči so bile slovenska domoljubna blagovna znamka, ki mi je najbrž najbolj nazorno od vseh dopovedovala in dopovedala, kaj sploh to je, uspešna blagovna znamka, kaj ta sprva še malce čudni izraz, iz katerega je kar puhtel kapitalizem, dejansko pomeni. Elan se je kajpak ves čas povezoval s prvo mega uspešno generacijo slovenskih smučarjev; športnih zmagovalcev v mednarodni areni, ki so tedaj seveda promovirali še Jugoslavijo. In ko se je rodila Slovenija, so bili, denimo, planiška velikanka in naši orli, kot jim pravimo ponosno, in seveda z njimi Elan ena od prvih ter najpomembnejših blagovnih znamk nove države. Ko si rekel Slovenija, te je takoj prijelo, da bi k temu dodal še Elan.
Orlice, kdo bi si mislil. To so bili tudi časi, ko naši orli še pomislili niso na nekakšne slovenske orlice. Veljalo je, da so smučarski skoki absolutno moški svet, tako zelo moški šport, da se ob njem ženskega spola sploh ne sme omeniti. Žensko skakanje? Ne smešite se, prosim! Na kaj takega se še pomisliti ne sme, butasta, smešna, nemogoča misel. In smo bili tiho kot miške.
Haha. Saj se spomnite. Naše skakalke so po tistem, ko si je prva nora gorenjska punca le pripela skakalne smuči, pohitele in tako rekoč bliskovito nadoknadile zamujeno. Danes je o slovenskem ženskem skakalnem športu nesmisel posebej razglabljati; menda so že uspešnejše od moških kolegov in med najboljšimi na svetu. In vsi jih že dodobra poznamo ter častimo.
Elan pa je počasi zahajal in tudi zašel. Naši skakalci že dolgo uporabljajo najbolj znane in uspešne tuje znamke smuči, Elan pa se nam še vedno ni čisto umaknil iz malih možganov. Bil je veličastna zgodba, ena najpomembnejših iz domačih logov sploh.
Skrivnost, imenovana Slatnar. Ne vem, kdaj sem prvič slišala ali prebrala, da je kdo od naših skakalcev skakal s Slatnarjevimi smučmi. Kar nekaj časa je že od tedaj in sprva niti pomisliti ni bilo, da gre za kaj drugega kot za novo uspešno tujo znamko smuči, pojasnil pa nam o tem tudi ni nihče nič. Nihče živ, ki poroča o tem v klasičnih starih medijih, kajti pri starih dobrih medijih sem dobra in berem ter poslušam vse živo.
O tem, da je Slatnar v resnici slovenska blagovna znamka, sem nekaj malega končno slišala lani, čeprav se je ime Slatnar tedaj nasploh omenjalo že precej pogosto. A tako bežno, mimogrede in nedoločeno, da še kar naprej nisem slutila prave resnice. Prav nič mi pri tem, kot rečeno, niso bili v pomoč tudi naši domači mediji, čeprav je po drugi strani tudi res, da se z iskanjem te uganke nisem kaj prida ukvarjala. Če bi vprašala, bi mi zagotovo brž razložili. In moram pristaviti še, da ne spremljam specializiranih športnih medijev. Tam so o fenomenu Slatnar morda poročali več. Ugibam.
Tako je bilo vse do petka, l7. decembra, ko je v Delu na strani 19, kjer kraljuje šport, na zgornjem robu stalo z velikimi črkami čez vso stran: »Občuduje Anžeta, Peter lahko še vsem pokaže vraga.« In pod tem še: »Peter Slatnar o uspešnem štartu skakalcev z njegovimi smučmi, o novih vezeh in o težavah s hitrostjo v Nemčiji.«
Slovenska fovšija? Skrivnost je bila, vsaj zame, končno rešena. Slatnar je slovenska, zdaj že znamenita in mednarodno ugledna blagovna znamka. In Peter Slatnar ne skriva zadovoljstva nad uspešnim štartom v olimpijsko zimo. Celo pokazali so nam ga. Iz male sličice ob tekstu zre v nas prijeten, še mlad moški obraz direktorja podjetja, ki proizvaja vrhunske smuči in domuje v Cerkljah na Gorenjskem. Fejst dec, kot imamo navado temu reči.
Skrivnost seveda ostaja, zakaj so nam slovenski mediji z nacionalko na čelu vse doslej tako rekoč skrivali to več kot zanimivo dejstvo, vsaj videti je tako. Navada je, da se ime v tujini znanega in mega uspešnega slovenskega podjetnika in podjetja izve čez noč, se ga potem kar naprej omenja, fotografira, snema, citira in podobno. Zakaj je s Slatnarjem tako zelo drugače? So po sredi kakšne posebne zamere ali celo skrivanja? Ali pa je na delu le znana domača črna zavist, ki zadene tako rekoč vsakega, ki se pri nas kakorkoli odlepi od povprečja in ustvari kaj res imenitnega ter mega uspešnega. Na možnost, da je tolikšna ignoranca in neprofesionalnost sad popolnega naključja, je kar težko pomisliti. Peter Slatnar je omenil tudi nove vezi, ki jih je razvil skupaj z Rokom Urbancem, in dodal, da ima z njimi tekmovalec, »kadar dobro odskoči, v zraku boljši občutek. Več pa zaradi konkurence, ki ne spi in preži na sleherno podrobnost, ni mogoče reči,« je končal pogovor sveže odkriti in v resnici že dolgo slavni Gorenjec.
Na čudež! In s Petrom Slatnarjem tudi končujem današnjo rubriko, čeprav je menda zadnja letošnja. Kaj dosti praznovanja v njej, kot vidite, ni bilo in tudi ne bi imelo za kaj biti. Bilo je pač in nasploh skrajno ušivo leto, ki ga je najbolje čimprej pozabiti, in tudi leto, ki zdaj prihaja, mi poskuša že vnaprej izvabljati slabe občutke. Če si rečem le eno besedico, volitve, se mi pri priči dvigne kurja polt. Prebrala sem celo napovedi domačih dežurnih vedeževalcev, ki zadevajo leto 2022. Čudno leto, pravijo, s tremi dvojkami in z eno ničlo in z vsesplošnimi napovedmi, ki tudi niso rožnate in v resnici ne pomenijo nič dobrega. In če ne bomo poprijeli v svoji mali zanikrni zasebnosti in si na truc v njej odspodaj, kot rečemo, ustvarili kaj spodbudnega… Ampak se seveda ne bomo dali in bomo morda celo veselo presenečeni. V čudeže se pa vsekakor še splača verjeti, vsaj v to. Živeli čudeži!
Revija Jana št. 52, 28.12.2021
