Druga decembrska sobota je. Z Janekom sva naredila novoletno jelko. Sama in prvič po štirih letih. Sibirsko smreko mi je svetoval mlad prodajalec v kmetijski trgovini v Tolminu. Komaj sem jo stlačila v avto. Janek me je pisano gledal čez deblo, ampak ni nič komentiral. Saj veste, porušila sem red v njegovem svetu. Mislim pa, da se je vseeno veselil. Včasih tudi on stisne zobe in potrpi z menoj. Seveda pa niti jaz, še manj pa on, nisva vedela, da so iglice te smreke še ostrejše kot pri navadni smreki. No, tako sva danes popoldne, ko sva obešala srebrne bunkice po njej, oba stiskala zobe. Janek je komaj čakal, da je zmanjkalo okraskov v škatli in je na koncu kar zdrvel po stopnicah navzdol. Jaz pa sem še nekaj časa pobirala in premeščala bunkice, ki so bile bolj položene na vejice kot obešene. In sem zelo razumela …

Ko sem se zvečer spravila za računalnik, sem ugotovila, da bo natančno čez deset dni zimski solsticij. Ob 17.01. Še uro sem skoraj do pičice zadela. Takšna naključja me vedno malo vznemirijo. Na bencinski črpalki je znesek natančno šestdeset evrov. V trgovini 24 evrov in 24 centov. Potem se šalim s trgovko o tem, kako sem natančno vse izračunala. V resnici pa se malo čudno počutim. Kdo bi vedel, zakaj?

Ampak zdaj razmišljam o prvem zimskem dnevu. Zimski solsticij. Naši predniki so ga častili kot novo leto. En krog življenja se je zaključil in kolo se je obrnilo. V nov krog. Sonce je začelo svojo pot na novo in vsak dan je bilo dlje na nebu. Vsak dan je bilo več svetlobe. V tem času so tudi naši predniki začeli nov krog življenja. Za seboj so pustili vse, česar niso potrebovali. V tej moji dolini so, npr., pozdravljali sonce s kresovi, na katerih so kurili brinje in lovor. Pozdravljali so sonce!

Ali znamo današnji ljudje pozdraviti sonce? Mislimo, da to ni potrebno, ker nam sonce preprosto pripada?! O, ja, spomnimo se nanj, kadar ga ni. Ni nam prav, če ga ne vidimo, in smo povrhu še tako samopašni, da se celo jezimo nanj! Hmmm, kot da bi se sonce ravnalo po naših željah. Pa se ne.

Se spomnite kralja iz Malega princa, ki je znal ukazovati? Tudi soncu je. Ob sončnem zahodu je soncu ukazal: »Sonce, zahajaj!« In sonce se vedno v času zahajanja spusti za obzorje. Ampak za to je potrebna izjemna modrost in čisto nič samopašja. Podobno, kot ne moremo ukazovati soncu, kdaj naj sije na nas, ne moremo ujeti časa in ga zakleniti v svoje skrinjice, da nam ne bi odtekel. Seveda kadar smo zadovoljni. Če nismo, bi ga pa radi kar pregnali.

Če bom letos malo spominjala na svoje poganske prednike in leto zaključila bolj zgodaj, mi ne zamerite. Nadvse spoštujem vse, ne glede na to, kdaj se boste zazrli vase in naredili novoletni seznam dobrih namenov za naslednji krog! Moj seznam novoletnih zaobljub bo zelo kratek. In eno izmed njih vam lahko tukaj izdam.

Čim več se bom smejala! Saj se tudi že zdaj veliko smejem, vendar premalokrat  v srcu. In moj Janek je mojster za smeh od srca! Učila se bom od njega, da ni vredno vsega, kar življenje postavi na pot, vzeti neskončno zares.

In večkrat bom poiskala kakšne šale, na primer na straneh Slovenskega etnografskega muzeja.

Tale je za ta čas strašno aktualna: »Kar verjeti ne morem, da smo lani 31. decembra bili pokonci do polnoči in temu sranju vpili: Srečno novo leto!« Pravijo, da upanje umre zadnje, zato predvidevam, da letos ne bo nič drugače. Še vedno bomo vpili srečno novo leto! In upali, da covid izgine iz naših življenj. Ker bom jaz po pogansko častila sonce, se vam ne bom pridružila.

Ideja za vse vas, ki ste samski in bi v naslednjem letu to želeli spremeniti. »Oči, kje sta se z mami spoznala?« »Na hitrih testih.« In še oglas: »Samski moški po dvakratnem cepljenju želi spoznati samsko žensko v podobnem imunološkem stanju, z namenom skupnega zmanjševanja socialne distance in sproščanja omejitev.«

Ugotovitev: »… saj moramo nekaj storiti, da nas bo čez desetletje tri milijone, ne pa dva, ampak iz naslova tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji, ne pa s priseljevanjem,« sem pa našla nekje na spletu. Pravite, da to pa ni šala? Ah, se opravičujem! Nekateri se temu namreč dolgo in globoko smejejo.

Potem pa je tukaj še zadnja letošnja šala. »Zdaj na televiziji pravi neki virolog, da je najboljše orožje proti koronavirusu zdrava pamet. Nasrkali smo! Večina od nas je neoborožena!« Še dobro, da je tole samo šala! Kajne, da je?

Za vse vas, ki zdaj vidite te moje besede in ste jih morda brali večkrat ali manjkrat: hvala vam, da ste bili z menoj, da ste bili z Janekom! Bili ste prijazni bralci in nekateri ste se naselili v najinih srcih. Morda danes vidite kakšne reči drugače, morda se spomnite na naju, kadar vidite kakšnega otroka s posebnimi potrebami in njegove starše. Morda je komu za pikico prijaznejše lastno življenje ali pa vsaj kakšen trenutek, ko se spomni na naju. Hvala vam!

In zraven srečnega novega leta (da se ne izneverim tradiciji) vam želim predvsem to, da bi lahko bili na toplem, kadar bo mraz, da bi se lahko velikokrat zazrli v sonce in ga tudi zares videli, v zvezde, ki vam tolikokrat mežikajo, pa jih morda ne opazite, in da bi imeli vedno pri roki roko, na katero se boste lahko varno in brez zadržkov naslonili, ko jo boste potrebovali!

In ne pozabite, tudi vaše roke bodo v naslednjem letu nekje nekomu potrebne za tolažbo, pogum ali počitek pred naslednjo življenjsko preizkušnjo.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Revija Jana št. 52, 28.12.2021