Poznate kratico HBDJP, hvala bogu, da je petek? Odlična stvar – za petke, samo da danes ni petek, ampak imam novo, zares aktualno: HBDJJ – hvala bogu, da je januar. Hočem reči, samo da ni več december. Kdo še potrebuje december? Decembri so grozni. Dragi, histerični in prisiljeno veseli, že leta mi gredo na živce. Je zadnjič kolegica vzdihovala, da je začela sovražiti december. Kaj, šele zdaj? Dobrodošla v klubu. In presneto velik klub je to. Prijateljica je pred meseci ostala sama po dolgoletni zvezi. In je ravno začela malo prihajati k sebi, pa je prišel december in smo spet na začetku. Solze. Depresija. Vse tisto podivjano rajanje ni dobro za ranjene duše. Takole glej na to, sem rekla, saj je že skoraj pomlad in spomladi je vse boljše. Vse, tudi samota. Mogoče boš še vedno sama, ampak boš sama na soncu. Kar je nekaj čisto drugega kot žalovati sredi megle.

Imam malo posebno koledarsko štetje, ampak mene vsak december spravi v dobro voljo. Takole gre: do 21. decembra stiskam zobe, potem pride najkrajši dan – ki je zatorej tudi hitro mimo, hvalabogu – in 22. se začne dan daljšati. Pa tudi če samo za stotinko sekunde – jaz vem, da prihaja pomlad. Je že v zraku. ČUTIM JO. Me nič me briga, če bo do koledarske pomladi še deset snežnih neviht – raje bi seveda videla, da jih ne bi bilo, ampak če bodo, tudi prav, par snežnim oblakom se že ne dam zaj... Ker VEM, da je pomlad. Tja do novega leta se nabere že za pet minut svetlobe več. In od tam gre samo še navzgor.

Letošnja pomlad bo posebna, to se že čuti – poleg običajnega sonca, rožic in ptičjega petja bo prinesla volitve, ki bodo, ki morajo odnesti velik del gnilega. In kdorkoli bo prišel potem, bo imel težko delo. Dolgo bo trajalo in ne bo se še kmalu poznalo, veliko ljudi bo nestrpnih in kritičnih, ampak bo tako kot pri moji pomladi: vedeli bomo, da prihajajo spremembe. Na bolje.

Dobra novica je tudi to, da novinarji javne televizije stavkajo. Resda italijanski, slovenski medtem še vedno iščejo, kje imajo hrbtenico, ampak vseeno je dobro znamenje, jasen znak, da ceh še ima jajca – italijanski novinarji so se uprli, ker je vodstvo poseglo v informativni program. In so rekli, ne, ne boste – ne damo ga. Možnosti so sicer majhne, ampak kaj, če bo to spodbudilo tudi novinarje na naši javni televiziji? Morda se bo pa ob tem tudi njim prižgala lučka in jim bo droben glasek v glavi prišepnil, vsa moč je v naših rokah.

Ena zgodnja pomladna rožica je Glas ljudstva, skupek organizacij in v dobro zaupajočih ljudi, ki politikom postavljajo zahteve – z različnih področij – ki jih ne bodo mogli kar ignorirati. Do katerih se bodo morali opredeliti, morali bodo povedati, končno, čisto natanko, kje stojijo. Še ena znanilka narodne pomladi je Pravna mreža za varstvo demokracije, ki dokazuje, da proti samovolji oblasti nismo nemočni.

Oh, pa Ninna Kozorog in njeni Humiji, ti so tudi pomladni ljudje. Taki, ki topijo led okrog srca. Ste vedeli – mene je čisto podrlo –, da so vse izvode Ninnine razprodane knjige Le Vida čisto sami zapakirali in razposlali? Petnajst tisoč izvodov. In potem so šli in v gverilski akciji z le peščico prostovoljcev – že desetič – naokrog raznosili 78 božičnih drevesc. Pustili so jih pred vrati tistih, »ki že dolgo ne sanjajo več o čarobnosti božiča«. In pod vsako smrečico so bile še dobrote »v obliki ozimnice, kurjave in še česa«.

Zima se poslavlja. Vem, da bo bolje. In zato HBDJJ.

Letos bo pomlad zgodnja.

Revija Jana št. 1, 4.1.2022