Ste spremljali novoletni koncert Dunajskih filharmonikov? Kot zmeraj je nastopal tudi državni balet, šest plesalk in štirje plesalci, in približno polovica jih po videzu ni bila evropskega porekla. Še posebej graciozna je bila bosonoga temnopolta sirena v bleščeči zeleni obleki. Če bi prerešetali še rojstne liste preostale polovice plesalcev, bi morda ugotovili, da je med njimi bolj malo Avstrijcev ali morda sploh nobenega. Tudi v drugi avstrijski svetinji, zboru Dunajskih dečkov, so fantje vseh mogočih barv, pričesk in oblik oči. Kar nekaj let je bil na njihovih reklamnih plakatih v ospredju modrook in svetlolas deček, slovenske matere sin.
Pa še ena zgodba iz severnih krajev: nedavno se je konstituiral nemški parlament in poslanec Matthias Miersch (SPD) je postal pozoren ob imenu Adisa Ahmetovića, 28-letnega poslanca iz iste stranke. Prosil ga je, naj vpraša starše, ali jim je njegovo ime znano. Bilo jim je! Miersch je odvetnik, ki je pred tridesetimi leti uredil azil (brezplačno!) za Adisovega očeta in mamo, ko sta zaradi vojne pribežala iz Bosne. Zelo je zadovoljen, ker je mladenič poslanec, saj pozna od blizu probleme priseljencev, hkrati pa jim je lahko svetel vzor – če hočeš in se trudiš, lahko v Nemčiji dosežeš zvezde. Sploh pa Adis ni edini poslanec iz Bosne, v parlamentu ima še deset let starejšo kolegico, ki je prišla v Nemčijo kot v vojni ranjen otrok brez roke. Saj razumete, da pišem o dveh državah, ki sta se še pred desetletji utapljali v nacizmu in fantazmah o večvrednosti arijske rase? In ki sta že zdavnaj ugotovili, da s svojim prirastom prebivalstva ne bosta prišli nikamor? No, seveda je jasno, da so tujci, predvsem tisti drugačne barve in vere, ki prihajajo po ilegalnih poteh, predvideni za dela, ki jih domačini nočejo opravljati, toda njihovi otroci imajo lepe možnosti, da se vsaj približno izenačijo z vrstniki.
Zakaj ta uvod? Ker nam naši politiki dopovedujejo, da potrebujemo več veselja do življenja in več otrok. Ne vem, kako nas sicer pripraviti do veselja, ta čas ga je bolj malo, slutim pa, kako priti do več otrok, o katerih pogosto meditira predsednik vlade. Minister Počivalšek pa je udaril kar naravnost – v naslednjem desetletju nas mora biti tri milijone. In to ne s pomočjo tujcev, ampak se bomo razplodili kar sami. Malce me skrbi, ali je minister tudi v gospodarski matematiki tako »spreten«, kot je v demografski … V najboljšem primeru se rodi na leto kakšnih 20.000 dojenčkov, se pravi, da bi jih morali v prihodnje spraviti na svet kakšnih 100.000, pri tem pa nihče ne bi smel umreti, da bi dosegli tri milijone. Ženske med 15. in 49. letom, kar se šteje za rodno dobo, bi morale biti nenehno noseče. Splavi in kontracepcija absolutno prepovedani. Po tovarnah in ustanovah bi kontrolirali, kdaj imajo ženske menstruacijo, kot so to počeli v Ceausescovi Romuniji, da ne bi kakšna mrha zamolčala nosečnosti. Ali kaj? Se zavedate, kaj čvekate? Vsekakor pa se moramo mi in predvsem me zavedati, da mislite resno. Vsaka avtokracija hoče veliko podložnikov. Čistokrvnih.
Zadnje čase kar ušesa bolijo od vseh sort rodoljubja. Proslave so polne narodnih noš, amaterskih pesnitev in harmonike, kot da smo nenehno na gasilski veselici. So Evropejci, ki širokogrudno sprejemajo tujce, manj rodoljubni kot mi? In kdo je pravzaprav Adis – nemški Bosanec, bosanski Nemec ali človek široke kulture, ki se s ponosom zaveda svojih korenin?
Revija Jana št. 2,11.1.2022
