Mnenja

Zbogom korona

Vasja Jager
10. 2. 2022, 22.30
Posodobljeno: 10. 2. 2022, 22.33
Deli članek:

Revija Jana
Vasja Jager

Končno je pod navali tega zdaj že pa resnično tečnega virusa popustila še moja sreča in po skoraj dveh letih izogibanja bolezni sem se bil primoran vpisati v statistiko. Ko me je mikroskopski hudič začel z umazanimi kremplji praskati po grlu, sem kakopak takoj pomislil, kar sem od marca 2020 pomislil ob vsakem prehladu: začelo se je. Samo da je bilo tokrat res; če jo zadosti dolgo ponavljaš, se vsaka prerokba pač slej ko prej uresniči, tudi tista o koncu sveta. In zdaj, dober teden dni kasneje, ko tole tipkam zdrav kot riba v sodu cedevite in brez vsakega simptoma, sem vesel, da se je – kajti končno imam tudi jaz svojo štorijo o izkušnji z virusom, s katero lahko zaključim osebno koronologijo, po možnosti za zmerom.

Dobro se spomnim, kako so pred točno dvema letoma iz Kitajske začele deževati novice o neki novi nadlogi, zaradi katere so bili strokovnjaki vedno bolj zaskrbljeni; korona se je širila bliskovito, toda jaz se nisem sekiral, kajti vse to smo že videli, od norih krav, ptičje in svinjske gripe pa do ebole in sarsa. 'Kaj pa nam morejo, če smo vesel', sploh pa daleč je Daljni vzhod, tako sem govoril, tako šlogal celo v eni izmed kolumn – pač še ena periodična masovna histerija, ki bo malo zakurila nekje na drugem koncu sveta, na poti do podalpskega zakotja pa ji bo zmanjkalo sape kot še vsaki tovrstni kugici našega časa. Pa se je pokazalo, kako neizprosno učinkovito je globalizacija povezala ves svet – kakšnih šest stopenj separacije, dejansko smo vsi v istem kotlu, v istem zosu, v katerem nas počasi marinira nepredvidljiva usoda z apetitom po kuhanih žabah. Tisti prvi kihec na tržnici v Vuhanu je sprožil val, ta se je kmalu zgrnil nad nas in od tedaj samo še valuje, krivulje nihajo gor in dol, na grebenih vedno novih cunamijev pa surfa razposajena matilda. Vsako uro, vsak dan, vsak teden, vsak mesec preteklih dveh let so mi pamet načenjale novice o tej prekleti stvari in njenih uničevalnih posledicah, v enem trenutku je bilo bojda brezupno, potem se je bojda spet umirjalo, nakar so krivulje spet podivjale in tako dalje, vedno isto, jaz pa več nisem vedel, česa se lahko oprimem, čemu verjamem. Vedel sem le, da me je strah – zase, za svoje bližnje, za vse človeštvo – in vedel sem, da sem utrujen in naveličan vsega; to so bile moje edine gotovosti, toda namesto da bi me pomirjale, me je njihova teža vlekla v globino pod lastno prsnico, kjer je moje ubogo srce plauhutalo v rebrni kletki kot nesrečni vuhanski netopir, ki je menda zakuhal vse skupaj.

Želel sem si, da bi se že končalo, in storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi bil ta konec zame srečen. Igral sem po pravilih, se držal zase, upošteval ukrepe, se cepil. In tako sem se upiral, tako odlagal neizbežno, tako skušal bežati, dokler ni prišel ta vsiljivi, a k sreči skoraj impotentni omikron in je zmanjkalo prostora za beg v mislih, besedah in dejanjih. Tedaj sem se sprijaznil, sprejel in umiril; ko me je potem doletelo, sem bil samo še olajšan. Nič več tesnobe, nič več psihiranja, nič več filozofiranja, samo čista biologija, en organizem proti drugemu, udri jače manijače. Pa na koncu potem ni bilo vse skupaj nič, nekaj dni glavobola in smrklja, malo prasketanja po žrelu, veliko praznega nerganja in sva zaključila, jaz in korona. Ne želim špekulirati oziroma ne želim nikomur vsiljevati svojega mnenja, zakaj sem jo odnesel tako zlahka – želim pa biti po mesecih črnine sproščen namesto prestrašen, želim biti hvaležen namesto zagrenjen in želim si, da bi to čim prej veljalo za vse.

Revija Jana št. 6, 8.2.2022