otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Mnenja

Kdo prižge tisto iskrico?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Včasih, ko poslušaš impresivno glasbo, prebereš kakšno dobro knjigo ali si ogledaš osupljivo predstavo, razumeš, zakaj nekateri oblastniki sovražijo kulturo. Tako zelo, da jo skušajo oblikovati po svoji podobi. Še najbolj sprejemljiva (in ustrezno plačana) je lahkotna, kičasta, absolutno domoljubna, takšna, ki spravlja ljudi v dobro voljo, ne pa da jim kaže pravo podobo časa in okoliščin, v kakršnih ljudje v resnici živijo. In jih prisili k razmišljanju.

Filmi tedna na nacionalki običajno dregnejo v družbeni osir, ob njih se le redko zabavamo, nikakor pa ne ostanemo hladni. Tudi Nomadi iz prejšnjega tedna so pustili sled, čeprav bi jim filmski poznavalci najbrž očitali klišejske prijeme in še kaj. Film je bil posnet po resničnih dogodkih v ameriški Filadelfiji, kjer so oblasti leta 2013 ukinile nekaj srednjih šol, češ da jih bodo obnovili, v resnici pa so jih zaprli zaradi velike izgube (le kako lahko javno šolstvo prinaša dobiček ali izgubo, ko pa je neprofitna dejavnost?). Dijake so preselili na druge šole, večino učiteljev (4000) pa odpustili. Učenci, ki so sicer živeli še v kar urejenih četrtih, so se znašli v okolju, kjer sta vladala nasilje in brezposelnost, vsako jutro jih je varnostnik pregledal z detektorjem in jim (prav tako pa tudi učiteljem) pobral vse, s čimer bi lahko koga poškodovali. V razredih je bilo tudi po 50 dijakov, ki so komaj čakali, da bodo zaključili obvezno šolanje, in se odkrito norčevali iz profesorjev. Profesorji so predavali vse, tudi tisto, kar niso študirali. Seveda je jasno, da skrbni starši vpisujejo otroke na urejene zasebne šole, jemljejo kredite in opravljajo po tri službe hkrati, da bi jim omogočili spodobno šolanje. V filmu se lepo vidi, kam privede zanemarjeno javno šolstvo, kjer je za vsako dodatno dejavnost škoda denarja, saj ga še za osnovne potrebe ni, a to pot ne bom o tem. Bom pa o dveh profesorjih, ki sta med šolskimi zgubami s težavo sestavila ekipo ameriškega nogometa (ragbi), za kar sta komaj dobila dovoljenje, nič denarja, nobene opreme, še igrišče je bilo treba vsako jutro očistiti konzerv in injekcijskih igel …, a jima je v grobijanskih fantalinih uspelo prižgati iskrico. Ne le iskrico vedoželjnosti, ki jo pri svojih učencih zanetijo le dobri učitelji, ampak tudi goreče upanje, da če se bodo potrudili, jih čaka boljše življenje kot njihove obupane, neredko zapite in zadrogirane starše.

Podobno zgodbo mi je pred mnogimi leti pripovedoval Avsenikov trobentač Franc Košir, ki je bil med pobudniki in podporniki hokeja na Jesenicah. Morali so najti neko dejavnost, da bi zaposlili zdolgočasene in robate železarje, ki so v prostem času delali zgago po mestu. Saj veste, kakšen klub je zrasel iz te ideje, in mnogi se še spomnite, da je Košir vsakič po koncu tekme zaigral Prelepo Gorenjsko, če so Jeseničani zmagali.  

Te dni smo prilepljeni na zaslone, še posebej kadar nastopajo naši smučarji. V turobnih covidnih dneh nam prinašajo (tudi zlato) sonce in veselje, božajo naš nacionalni ponos v tistem najlepšem pomenu besede. Ampak ko poslušamo njihove zgodbe, pa pripovedi trenerjev, družinskih članov in učiteljev, ki jih poznajo, nam je šele jasno, koliko truda, tovarištva, samodiscipline in odrekanja je treba, da dosežeš takšne višave. In kako vse te lastnosti športniku, četudi ni vrhunski, pomagajo pozneje v življenju. Kdo vse lahko prižge tisto iskrico, ki se počasi razplamti v strastno veselje do športa, umetnosti, matematike, branja, narave ali vsega skupaj? Starši včasih odpovedo, institucije, ki bi morale pomagati, pa tudi. O tem se bomo morali še veliko pogovarjati, saj je neumno in nehumano pričakovati, da se bo morda le našel kdo z ustreznim vžigalnikom. Ker se takšna naključja, vredna filmske in knjižne obdelave, dogajajo le redko. Življenjske drame, ki niso nikomur navdih, razen črni kroniki, pa zelo pogoste.

Revija Jana št. 7, 15.2.2022